V pričakovanju apokalipse

Danes se vse bolj širi apokaliptično ozračje.

Objavljeno
14. julij 2019 07.00
Posodobljeno
14. julij 2019 07.00
Kaže ta ura minute, tisočletja ali milijone let? Foto Reuters
Če so bile pred desetletji napovedi o bližajoči se usodni kata­strofi povezane zgolj s kakšnimi majevskimi koledarji, Nostradamusom, vedeževalkami in okroglimi letnicami, je zdaj grozeče napovedi mogoče slišati od vsepovsod.

Nekateri vsevedi nam dajejo le še nekaj let, drugi stoletje ali dve, J. Richard Gott III., astrofizik na univerzi Princeton, pa je po tako imenovani Kopernikovi metodi prišel do zelo natančne številke, in sicer bo konec sveta, kot ga poznamo, čez natanko 760 let. Kar je zelo priročno, saj ga takrat zelo verjetno ne bo več nikjer, da bi ga lahko povprašali, pri katerem ulomku se mu je zalomilo.

Histerija narašča iz dneva v dan, zelo glasni so razni sociologi, antropologi, filozofi, politologi, politiki in politikanti, ki bijejo plat zvona, da se bo nekaj moralo radikalno spremeniti, drugače nam bo odklenkalo. Na rob nas menda potiskajo neoliberalizem, nudizem, globalizem, neenakomerna razporeditev bogastva, podnebne spremembe, migracije, taljenje severnega in južnega pola, naraščanje oceanov in usihanje rek, rasizem, šovinizem, egoizem, plastenke, nacionalizem in tigrasti komarji. In čeprav so to povsem realne težave (no, vsaj nekatere od njih), je tudi jasno, da to niso jezdeci apokalipse in da se bo svet še kar dolgo vrtel po ustaljenih tirnicah.


Lepi časi so se po petih tisočletjih človeške civilizacije žal končali prav s prejšnjo generacijo. Res smola.


Če bi takšne mračne tožbe poslušali v slumih Lagosa, Mumbaja, Mon­rovie ali São Paula ali na vojnih in kriznih žariščih, bi brezup lahko razumeli. Precej bolj nenavadno jih je slišati iz ust salonskih teoretikov, ki so se v življenju spotili le v savni, v največji stiski pa so se znašli takrat, ko se jim je zjutraj pokvaril avtomat za espresso. Človek ima pogosto občutek, kot da bi poslušal sitne, vsega naveličane starce, ki si nadvse želijo, da bi z njimi propadel tudi svet, saj bi jim bilo to pač v precejšnjo tolažbo. Ali pa gre za zdolgočasene učenjakarske knjižne molje, ki v svojih laboratorijih konstruirajo različne modele družbe in se kar ne morejo načuditi, zakaj se v svetu ne dogaja nič res dramatičnega, saj bi po vseh njihovih izračunih že zdavnaj morala izbruhniti svetovna revolucija. Kakšna bi ta bila in kaj bi sledilo zatem, sicer nihče ne ve, zagotovo pa bi se vsaj za kratek čas izognili neznosnemu dolgčasu.

Takšni in drugačni statistični podatki, da se človeštvu danes godi bolje kot kdajkoli v zgodovini, teh – bolj žalostnih kot modrih – sov ne zanimajo. Histerično cepetajo, da bo narava sama kmalu opravila z nami, če se bo še dolgo obirala, pa bodo morali zadeve vzeti v svoje roke. Kar se seveda ne bo zgodilo, saj nekako ne vedo, kako in kje začeti, poleg tega bi to od njih zahtevalo izjemen napor, da se dvignejo izza pisalne mize. Zato izkoristijo vsak dogodek v svetu, ki odstopa od ustaljenega reda, in na tej podlagi sklepajo o začetku konca oziroma uresničitvi prekletstva, ki visi nad nami. Na medmrežju se vrstijo usodne alarmantne novice, ki dokazujejo skorajšnjo pogubo, pa najsi gre za pogin krapov v sosednjem ribniku ali nesrečnega severnega medveda, ki se mu je pod šapami stalila ledena plošča. Ugovori niso sprejemljivi, pravzaprav sta že najmanjša skepsa ali vsaj kanček optimizma deležna silnih napadov, zgražanja in posmehovanja.

Takšna razmišljanja niso zgolj povsem zgrešena, temveč so tudi izrazito nekorektna do mladih generacij. Te niso samo soočene z realnimi problemi odraščanja in iskanja svojega prostora v družbi, temveč tudi z vsesplošno črnogledostjo. Propagandisti jih pitajo z zgodbami o nekak­šnih dobrih starih časih, ko je bilo vse drugače; edina tolažba je mahanje s starimi prapori, emblemi, znaki in transparenti, da lahko vsaj malo podoživijo nekdanjo idilo. Sicer pa je izražanje kakršnega koli veselja do življenja izrazito neokusno, po vseh pravilih lepega vedenja morajo biti sila čemerni, saj so se lepi časi po petih tisočletjih človeške civilizacije žal končali prav s prejšnjo generacijo. Res smola.