Tiskane izdaje
Dan po dnevu kulture je Slovenija dobila svojo Vizijo prihodnosti, dokument, s katerim je zasnovala svojo predstavo, kje želi biti nekoč - leta 2050. Sporočilo vizije je jasno: želimo ostati Slovenci s svojo edinstveno kulturo in jezikom, torej prepoznavno identiteto, z uspešnim trajnostnim gospodarstvom, saj želimo živeti kakovostno. Za to se bo treba nenehno truditi in potrjevati z vseživljenjskim učenjem, piliti svoje veščine in spretnosti, ohranjati in še izboljševati že zdaj prepoznano visoko raven inovativnosti. Potovanje v takšno prihodnost bo lažje, če jo bomo gradili na zaupanju, ne pa s figo v žepu. Kam nas pelje nezaupnje, je jasno: v delitve preteklosti ali neproduktivno vrtenje v začaranem krogu sedanjosti. Seveda bo treba za to, da se bo prihodnost, kakršno vidimo in želimo danes, tudi približno uresničila, začeti delati danes.
Vlada načrtuje, da bo že letos pred glavnimi počitnicami sprejela strategijo razvoja Slovenije in pred koncem leta še bolj konkretni akcijski načrt, ki bo prve večje »projekte«, ki nas bodo peljali v kakovostno prihodnost, tudi povezal s proračunom, torej financami. Takrat se bo tudi bolj jasno nakazalo, kakšno moč ima vizija, ki je nastajala »od državljanov in zanje« (pri njenem snovanju je na neštetih delavnicah, srečanjih in raziskavah sodelovalo več kakor tisoč ljudi) in kakšno moč imajo mogočni stebri, torej večji in manjši vrtički posameznih resorjev. Vizionarska moč resorjev naj bi se izkazala tudi tako, da bodo pokazali, kako se lahko povežejo, prisluhnejo in se vprašajo, za koga sploh delajo: različne reforme in razne druge tire ipd.
Dokument prihodnosti, Vizija Slovenije, pričakuje, čeprav je videti naivno, prav to - okrepitev zaupanja ljudi v politiko, politike in institucije. Ta vrednota se je, tako so poudarjali tudi izbrani soustvarjalci vizije, v zadnjem četrt stoletju samostojne Slovenije očitno že kar nevarno izgubila. A to potrjujejo raziskave, tudi tiste, ki jih dela OECD, saj ta kaže, da je zaupanje v politiko in pravni sistem v naši državi zelo slab, saj smo na predzadnjem mestu, samo še na Portugalskem so bolj nezaupljivi. Lahko si predstavljamo, kje je slika glede zaupanja v politiko obrnjena: v Švici in pri Skandinavcih.
Seveda je nezaupanje v politiko kompleksen problem, še zlasti ko si ne zaupajo politiki med seboj, ko se nenehno vračajo v delitve preteklosti in pri tem izgubljajo čas in energijo za probleme tega trenutka. Trenutka, v katerem se svet svetlobno hitro spreminja zaradi digitalizacije, robotizacije ali pa na drugi strani zaradi problema naraščajoče revščine in celo bitke za minimalno plačo. Kjer lahko pri zadnji od blizu opazujemo, kako si ministri zaupajo: eden bi minimalno plačo povišal za evro, drugi bi jo znižal ali pustil v letu 2015. Od tod do vse večje asocialne prakse je potem pot vse bolj kratka. A zdaj imamo Vizijo Slovenije, ki je vizija naše prihodnosti, vendar iz nje izhaja tudi jasno sporočilo: če ne bo vzpostavljene odkrite komunikacije in priložnosti za aktivne, kritične in hkrati konstruktivne državljane, potem bo tudi zaupanje še naprej šepalo. In vse drugo: tudi predstava, da imamo vse nastavke za to, da bi lahko bili edinstven in samozavesten model v svetu.
