V Putinovem svetu

Ko se je ukrajinska kriza šele začela razvnemati, je nemška kanclerka Angela Merkel izjavila, da ruski predsednik Vladimir Putin živi v nekem svojem svetu. Očitki o sovražnem Zahodu so se najprej zdeli kot nesporazum, kmalu pa si je Rusija pridružila del ukrajinskega ozemlja in iluzij je bilo konec: v Kremlju verjamejo, da so bili v obdobju po hladni vojni izigrani in so za vrnitev svojega vpliva pripravljeni tvegati marsikaj.

Za državnico, ki je več kot pol svojega življenja preživela v komunistični Nemški demokratični republiki, je najbrž nepojmljivo, da si lahko kdorkoli želi vrnitve Sovjetske zveze, škornja narodov in posameznikov, in res tudi nekateri v njeni stranki domnevajo, da se predsednik Putin na klasičen način iz notranjepolitičnih težav zateka v zunanje konflikte. Vsaj voditelj zunanjepolitičnega odbora evropskega parlamenta Elmar Brok verjame, da je Putin »popolnoma odpovedal pri gospodarskem razvoju in zdaj z nacionalizmom kaže svojemu ljudstvu, da je še vedno gospodar prstanov«. Vplivni nemški zeleni politik Jürgen Trittin celo meni, da si ruski predsednik s tem ustvarja svoj lastni Majdan, kanclerka Angela Merkel pa še vedno upa, da bo spoznal neutemeljenost svojega prepričanja o zahodnem obkoljevanju.

Putin pa celo svobodne odločitve suverenih držav za članstvo v zahodnih integracijah razume kot klofuto ruskim prizadevanjem za ohranitev svojega interesnega območja, državam, ki jih vidi v njem, pa odreka celo pravico do pridružitvenega sporazuma z Evropsko unijo. Pragmatična znanstvenica iz nemške kanclerske palače po sedanjih informacijah vidi priložnost prav v dokazovanju, da Rusiji in Evrazijski uniji, ki jo Putin gradi kot protiutež evropskemu združevanju, lahko sodelovanje z EU prinese velike koristi.

Nemška kanclerka se tudi zaveda, da ni zdaj, ko Putinova Rusija sosedam in članicam zveze Nato grozi z jedrskimi raketami, strateškimi bombniki in podmornicami, na kocki nič manj kot evropski in svetovni mir. Ruskega predsednika bo lahko prepričala le, če se za rusko užaljenostjo ne skriva še kaj več. Po vsem, kar lahko opazujemo letos, je končni interes Kremlja tudi zgodovinski poraz demokratičnih držav ali vsaj njihov medsebojni razkol. Če bo Putin vztrajal pri aneksiji sosednjih ozemelj najbrž ne bodo pomagala nobena prepričevanja o koristih medsebojnega gospodarskega sodelovanja. Nemška kanclerka kljub temu verjame v dialog. V svojem sydneyjskem govoru je spomnila na popolno odpoved diplomacije neposredno pred izbruhom prve svetovne vojne, hči vzhodnonemškega pastorja iz lastnih izkušenj govori tudi o nujni potrpežljivosti pri reševanju kriz. Opominja, da je vzhodna Evropa pod sovjetsko nadvlado preživela štiri desetletja. A je med hladno vojno za vsakim nemškim kanclerjem, ki je odkupoval vzhodnonemške oporečnike, stal ameriški predsednik, ki je povečeval vojaški proračun. V Evropi so se do zdaj mnogi veselili konca teh časov.