V Zagrebu nič novega

Danes je slovenska javnost pozorno spremljala, kaj se bo zgodilo v Zagrebu, kjer se je sešel hrvaški politični vrh. Kljub pomirljivim tonom premiera Andreja Plenkovića iz hrvaške prestolnice ne prihajajo ne nove ne prav posebej spodbudne novice. Izjava, da hrvaške politične stranke vztrajajo pri izstopu iz arbitraže in da je treba nadaljevati dialog o rešitvi mejnega vprašanja, pač ni sporočilo, ki bo v Ljubljani sprejeto z navdušenjem, prej nasprotno. V prihodnjih dneh bo treba ugotoviti, kaj se je za zaprtimi vrati v resnici zgodilo in ali je mogoče v sklicu političnega vrha zaznati zametek odstopanja od trde politike do nepriznavanja arbitražne sodbe.

Prve neuradne informacije, ki jih hrvaške oblasti že nekaj časa premišljeno dozirajo v javnost, da je vsebina arbitražne sodbe sprejemljiva, sam akt pa formalno ne, bi lahko bile pomik v pravo smer. Zdi se, da se premier Plenković zdaj ukvarja le še s formo in išče nekakšen izhod iz slepe ulice z različnimi režimi ribolova v Piranskem zalivu. Zemljevidi o nekakšnem ribolovu v Piranskem zalivu, ki jih hrvaški mediji objavljajo, so, milo rečeno, znanstvena fantastika, njihov namen pa je odvračanje pozornosti. Če že želijo pomagati ribičem, naj najprej Hrvaška v celoti spoštuje podpisani sporazum Sops.

Po današnjem dogodku v Zagrebu je tudi postalo jasno, da Hrvaška ne bo tako hitro spremenila stališča do arbitražne sodbe. V Sloveniji se lahko tolažimo, da bi to vendarle lahko bil začetek nečesa in da imata zdaj premiera Slovenije in Hrvaške v rokah veliko odgovornost, da zadevo premakneta naprej. A ne delajmo si utvar: jasno je, da bo morala slovenska politika v tem procesu pokazati veliko potrpežljivosti in čim manj mahničev na odgovornih političnih položajih.