Vaje za veliko vlogo

Ko je Kitajska konec prejšnjega tedna s široko razprtimi očmi spremljala lizbonsko vrhunsko srečanje, je sama sebi še enkrat potrdila, da se je njen odnos z Natom v prihodnje omejil na sklepno fazo vojne v Afganistanu. Azijska sila namreč ni več tako zelo zaskrbljena, ker se ta ostanek varnostnega mehanizma prejšnjega stoletja širi vzdolž njenih meja, močno pa se je osredotočila na vse prvine postnatovskega obdobja v svoji neposredni okolici, s katerimi se bo morala in tudi hotela ukvarjati takrat, ko se bodo tuje čete umaknile, na afganistanskih tleh pa bo ostal kup nerešenih problemov.

Za zdaj je jasno samo to, da Kitajska sosednje države ne bo prepustila nikakršni veliki igri, v kateri sama ne bo imela odločilne vloge. Čeprav je na prvi pogled videti absurdno, Peking prav zato za zdaj ostaja igralec v senci, ki pušča svetovno javnost v prepričanju, da se največji kitajski interesi na afganistanskih tleh skrivajo pod zemljo in da so omejeni na baker, minerale in druge naravne vire.

Kitajska že vlaga več milijard dolarjev v tamkajšnje rudnike, namakalne sisteme in infrastrukturo, vendar njeni strateški interesi glede prihodnosti Afganistana močno presegajo merkantilistične račune. Gleda namreč daleč čez leto 2014, ko je Nato napovedal, da bo končan prenos nadzora nad vsemi deli te države tamkajšnjim oblastem. Za Peking je Kabul ena najpomembnejših točk geostrateškega in geopolitičnega zemljevida, v kateri se bo v naslednjih letih in desetletjih sestavljal kitajski položaj v južni in osrednji Aziji in okoli katere se bo obračal dobršen del njenega vzpostavljanja ravnotežja moči z Rusijo in Indijo. Poleg tega bo, čeprav je meja med Kitajsko in Afganistanom dolga samo 74 kilometrov, prehod Vakhan še dolgo eden velikih izzivov za kitajsko notranjo varnost, glede na to, da se lahko v vsakem trenutku spremeni v infuzijski kanal islamističnih sil, ki z uporniškim duhom napajajo ujgursko avtonomno območje Xinjiang.

A prav zato, ker je prihodnost Afganistana zanjo tako zelo pomembna, Kitajska trenutno nima natančno določene strategije do te države, temveč svoje tamkajšnje cilje v glavnem uresničuje v okviru strateškega zavezništva s Pakistanom. Kadar koli ZDA od kitajskega vodstva zahtevajo večje angažiranje v sosednji državi, je odgovor navadno sestavljen iz nekaj povratnih zahtev: da se ustavijo vojaške akcije v Afganistanu, da se odpravi destabiliziranje Pakistana, da se okrepi pritisk na Indijo glede reševanja kašmirskega vprašanja in – kar je najzanimiveje – da se talibi vključijo v kakršno koli politično rešitev sedanjih negotovih razmer.

Na sestanku zunanjih ministrov Kitajske, Rusije in Indije sredi tega meseca v kitajskem Wuhanu so bile razmere v Afganistanu ena od tem, ki je pokazala, kje so zametki skupne zaskrbljenosti in različnih, če že ne protislovnih zasnov krepitve afganistanske suverenosti. Glede stališča do vključitve talibov v vlado v Kabulu je bil tako na eni strani kitajski minister Yang Jiechi, medtem ko sta ruski Sergej Lavrov in indijski S. M. Krišna ostala na drugi. To je bila hkrati napoved nadaljnjega razdora pri tem vprašanju znotraj Šanghajske organizacije za sodelovanje (SCO), ki je pred natanko petimi leti ustanovila delovno skupino za Afganistan, že leta 2004 pa afganistanskega predsednika Hamida Karzaja sprejela za rednega opazovalca na vsakem vrhunskem srečanju tega varnostnega foruma.

Največji izziv za določanje nadaljnje strategije Pekinga do Afganistana pa je kitajska odvisnost od tujih – za zdaj Natovih – sil pri nadzorovanju talibskega upora in ohranjanju varnosti za tamkajšnje naložbe. Ko se bo ameriška vojska nekega dne umaknila, se bo Kitajska oprla na pakistansko vojsko, od katere pričakuje, da bo zapolnila strateški vakuum, in jo po vsej verjetnosti že zdaj opremlja za to nalogo. Vprašanje pa je, ali bo in kdaj napočil trenutek, ko bo azijska sila presodila, da mora tudi sama vojaško prestopiti mejo in zakorakati na zapleteno območje, na katerem zdaj deluje Nato. Vodstvo v Pekingu se zaveda, da bi s tem začelo novo veliko igro. Nanjo se Kitajska pripravlja v tišini, saj se močno zaveda, da bo odločilna za azijsko prihodnost in da je vloga v njej ena strateško, diplomatsko in vojaško najzahtevnejših.