Vampi in cvetni prah

Prijazna šola ne bo izučila chefa, ki bi se znal spopasti z neprijazno hektiko kuhinje.

Objavljeno
06. februar 2019 06.00
Posodobljeno
06. februar 2019 06.00
Karikatura: Marko Kočevar 
Ko je pokojni kolega Boris Jež leta 1977 napisal prvi članek, ki ga hrani dokumentacija Dela, je pisal o šolstvu. Pisal je o izolskem gostinskem šolskem centru in paradoksu, da so dijaki šole mojstri imenitnih jedi, denimo piranske ribje juhe, čaka pa jih delo v delavskih menzah, kjer bodo kuhali vampe.

Pred štirimi desetletji je bila šola nekaj zaveslajev pred vsakdanjikom socialističnega samoupravljanja. Ideja usmerjenega izobraževanja jo je nekoliko potopila, a je vseeno spet splavala. Danes je šolstvo na drugačnih križiščih. Prvo križišče je starejše – kako urediti razmerje med javnim in zasebnim? Kako financirati javni program zasebnih šol, so se modre glave včeraj spraševale na posvetu pri predsedniku Borutu Pahorju. A to križišče preči novo vprašanje: naj bo šola prijaznejša od sedanje? Ali bi vendarle veljalo v šoli ohraniti dostojno mero strogosti?

Medtem ko so pri predsedniku razpravljali o zasebnem in javnem, prijaznem ali strogem šolstvu, so se dijaki ljubljanske srednje šole za gostinstvo in turizem ukvarjali s praktičnim vprašanjem: kako bo njihov talent prišel do izraza, ko bo Slovenija leta 2021 nosila naslov evropska gastronomska regija. Kaj morajo še narediti, da bodo izmojstrili pripravo marinirane pese na riževem čipsu s cvetnim prahom? Ali bi z jedmi, katerih rdeča nit je med, čez pičli dve leti lahko prepričali zahtevne obiskovalce evropske gastronomske regije?

Prijazna šola ne bo izučila chefa, ki bi se znal spopasti z neprijazno hektiko kuhinje. Javna šola mu bo dala zanesljiv temelj. Nekaj znanja bo moral nabrati po poti, morda tudi v zasebnih šolah. Domislica, da naj bo prijaznost prvi smoter šole, pa prinaša nerodno perspektivo. V prijazni šoli bi se naučili kuhati le vampe.