Varljivi lesk presežka

Slovenija je dolgo ustanavljala fiskalni svet. Na koncu smo ga dobili zadnji v Evropi ter čakali in ugibali smo, kako se bo postavil proti vladi, ki ga je skadrirala po več neuspešnih poskusih. Zdaj jo je že s prvo novinarsko konferenco prisilil, da se je še istega dne odzvala na njegove ugotovitve, da so proračunski dokumenti le deloma skladni s fiskalnim pravilom. Vsaj sodeč po tem je začetek dela fiskalnega sveta, ki ga vodi Davorin Kračun, kar obetaven.

In vsaj na prvi pogled so navzven videti kar obetavni tudi trendi v naših javnih financah. Po kriznih letih ogromnih, tudi dvomilijardnih proračunskih primanjkljajev zdaj vlada za volilno leto 2018 prvič načrtuje proračunski presežek. Resda je ta bolj simboličen, približno takšen kot tisti konjunkturnega leta 2007, ko smo nazadnje računovodsko beležili plus v državni blagajni.

O predlaganem proračunu za leto 2018 s predvidenim 50-milijonskim presežkom se zdaj krešejo mnenja po parlamentarnih odborih, da je »dobro pripravljen«, pa, recimo, zdaj sporočajo iz Gospodarske zbornice, kar je zanimiv precedens. Naša prva delodajalska organizacija v preteklem desetletju ni varčevala z ostrimi kritikami na račun nerazvojnih proračunskih politik različnih vlad, nestimulativnih davkov in domnevno zajedavskega javnega sektorja, ki da vsi skupaj jemljejo kisik gospodarstvu. A s presenetljivo visoko gospodarsko konjunkturo – in tudi z zadnjo kadrovsko spremembo na vrhu GZS – zdaj z zelene palače na Dimičevi ulici pihajo bolj spravljivi vetrovi.

Če pa na javne finance pogledamo širše in v daljšem časovnem kontekstu, seveda lahko pritrdimo kritičnim ugotovitvam fiskalnega sveta. V času debelih krav in rekordno nizkih obresti pozabljamo, da ima Slovenija še zdaj daleč prevelik delež javnega dolga, zato mora v dobrih letih, kot je še zlasti letošnje, ustvarjati bolj ambiciozne proračunske presežke. To ne pomeni, da bi potrebovali nekakšen Zujf 2.0 tudi za dobre čase. Potrebujemo pa takšen sistem javnih financ in kakovost javnih inštitucij, da, recimo, ne bo več potrebno metanje davkoplačevalskih milijonov v nereformirano zdravstvo in da se javni proračuni v prihajajočih desetletjih ne bodo zlomili pod stroški staranja prebivalstva.

Na morebitno, pravzaprav neizogibno novo finančno ali gospodarsko krizo nekoč v prihodnjih letih bomo v Sloveniji precej bolje pripravljeni, če bo ob njenem izbruhu naš javni dolg znašal »le« 40 ali 50 odstotkov ne pa sedanjih previsokih od 75 do 80 odstotkov BDP. Ko je govor o še znosnem javnem dolgu, Slovenija pač ni Nemčija ali Francija, je le relativno majhna in ranljiva država, ki jo neumne in neprevidne politike, presežni primanjkljaji in prezadolženost lahko hitro potegnejo v vrtince finančnih trgov in špekulantov. Ozrimo se le štiri, pet let nazaj.

Ko se bo gospodarski cikel obrnil navzdol, bomo keynesijanske spodbude gospodarstvu zagotovo še kako potrebovali in prav zdaj je tisti čas, da jim postavimo temelje tudi z bolj proticiklično ekonomsko politiko. Cerarjeva vlada je bila tu premalo ambiciozna in uspešna, čeprav ji gredo na roko zgodovinsko ugodne zunanje okoliščine in Draghijeva tiskarna poceni denarja.