Tiskane izdaje
Evropska politika je pri reševanju krize odpovedala. Z nemško kanclerko na čelu se že tri leta ubada s prezadolženostjo članic evrskega kluba - kar naj bi bil vzrok za krizo skupne valute -, razmere pa se samo še slabšajo.
Logično, pravi Henning Meyer iz londonske šole ekonomskih in političnih znanosti, ko pa se večina evropskih politikov od samega začetka ukvarja z napačnim problemom. Sproti, brez pravega koncepta, za povrhu pa še nenehno v strahu, kaj bodo rekli finančni trgi, rešujejo problem, ki je v resnici le posledica problema. Pravi vzrok namreč niso proračunski primanjkljaji in prezadolženost držav, pravi Meyer, ampak huda finančna in gospodarska kriza.
Prezadolženost, ki jo politiki zdravijo z mrcvarjenjem že tako izžetih davkoplačevalcev, je samo posledica. Kar bi bilo dobro dopovedati tudi hudo evroposlušnim slovenskim reševalcem proračuna, preden nas spravijo v sedmi (grški) krog pekla. Zamenjevanje vzrokov in posledic ima namreč lahko katastrofalne posledice. Avtomatično vodi v sprejemanje napačnih političnih odločitev.
Nič manj problematično ni, kot pravijo po treh letih »merkelizma« vse bolj glasni kritiki, neselektivno nategovanje vseh držav na isto (nemško) kopito. Za Grčijo morda res velja, da se je proračunsko-klientelistično zakreditirala sama, toda nič manj problematični Irska in Španija sta bili proračunsko in tudi glede na celotno zadolženost države pred krizo celo v boljši fiskalni kondiciji kot Nemčija. Kar samo potrjuje, da so med članicami razlike in da krize ni mogoče zdraviti z isto, za vse enako dozo zdravil. To Evropi hitro lahko povzroči hud politični glavobol, sesuje njen demokratični sistem in sproži nevarno nezaupanje med narodi. Kar se v grškem primeru že dogaja.
Idejo nemškega zunanjega ministra Westerwelleja, ki se je s skupino desetih zunanjih ministrov (zanimiv je že izbor) lotil priprave predlogov, kako z »več Evrope« rešiti Evropo, je najbrž treba pogledati v zgoraj omenjenem kontekstu. Pri tem pa se je ob vseh političnih »idiomih« (šparanje je rešitev, na primer), ki jih največkrat samo še medijem in ponovni izvolitvi podvrženi evropski politiki tako radi spreminjajo v politične »aksiome« (čeprav napačne), smiselno vprašati, kako pa naj Evropo, ki ni zmožna rešiti svojih težav, na lepem reši še več te iste Evrope?
Je projekt, ki je bil predolgo zgolj projekt političnih elit in se je tudi zato znašel v krizi, res mogoče rešiti s hitro uzakonitvijo politične Evrope elit? Najbrž ne. Prvič ne zato, ker se »elitni« evropski narodi o tem nikoli ne bodo zmožni dogovoriti (ne da bi se pobili med seboj), in drugič ne zato, ker bi bila taka Evropa po diktatu katastrofa tudi za vse manjše evropske narode (glej Grčijo).
Da je Evropo treba oblikovati na novo, seveda drži. A najprej bo treba narediti korak nazaj, solidarno pomagati članicam, da se izvlečejo vsaka iz svoje finančne in gospodarske krize, šele nato pa začeti skupnost graditi na novo. Od spodaj navzgor in od tam, kjer smo se pred krizo ustavili. Več Evrope je mogoče le s homogenejšim razvojem vseh. Samo to lahko privede do trdnejših političnih, z njimi pa tudi vseh drugih povezav.
