Več nadzora, šele nato več pooblastil
Obveščevalci so želeli prisluškovati telefonu šefa LDS, nekaj let pozneje so snemali in popisovali celo povabila na seks.
Odpri galerijo
Karikatura: Marko Kočevar
Vodstvo Sove si želi širših pooblastil, s katerimi bi »poostrili boj proti ekstremizmom«. Osnutek zakona, ki bi te spremembe omogočil, je že v predalih posvečenih. Spremembe so torej pripravili v ozkem krogu, kar zmanjšuje transparentnost postopka, čeprav gre za novosti, ki bi močno posegle v pravice do zasebnosti posameznika. Gre namreč za intenco, da bi agenti pri slovenskih državljanih lahko izvajali hišne preiskave, vdirali v računalnike posameznikov in v njihove domove nameščali snemalno opremo.
Če bodo obveščevalci dobili več pooblastil, je pred tem nujno treba spremeniti nadzor nad delom Sove. Tega zdaj opravlja posebna parlamentarna komisija in ni težko oceniti, da se ta politični nadzor zlorablja tudi za kakšne druge ambicije. Poleg tega je nadzor nezadosten in slab. Dejstvo je, da poslanci niso usposobljeni za strokovni nadzor aktivnosti obveščevalcev. Od sprejetja zakona o Sovi leta 1999 so se varnostne razmere spremenile, razvile so se nove tehnologije, posledično tudi novi varnostni izzivi.
Odločitev o širitvi pooblastil Sove, ki z nedavnim črtanjem tega dela iz resolucije o nacionalni varnosti ni zamrl, bi morala biti rezultat širšega družbenega konsenza, tudi zato, ker je strah pred nekdanjo Udbo in spomin na slabe izkušnje z njo še živ. A na primere zlorab obveščevalcev v politične namene je žal mogoče naleteti tudi v času samostojne Slovenije.
Omenimo dva. Varnostno-informativna služba je v času, ko jo je vodil Miha Brejc, poskušala nadzorovati predsednika stranke LDS oziroma prisluškovati njegovemu telefonu. Nekaj let pozneje so v javnost prišli prepisi telefonskih pogovorov pred parlamentarnimi volitvami leta 2011, ko je Sova po nalogu takratnega direktorja Sebastjana Selana tajno prisluškovala določenim slovenskim državljanom, agenti pa so pri tem zapisovali tudi podrobnosti iz »zasebnega« življenja politikov in drugih znanih Slovencev, celo povabila na seks.
Ni težko presoditi, da aktivnosti Sove niso bile povezane (le) z varovanjem ustavne ureditve oziroma varovanjem interesov slovenske države, ampak s političnimi obračuni. Ustrezen sistem nadzora, tudi strokovnega, bi to otežil, če ne preprečil.
Če bodo obveščevalci dobili več pooblastil, je pred tem nujno treba spremeniti nadzor nad delom Sove. Tega zdaj opravlja posebna parlamentarna komisija in ni težko oceniti, da se ta politični nadzor zlorablja tudi za kakšne druge ambicije. Poleg tega je nadzor nezadosten in slab. Dejstvo je, da poslanci niso usposobljeni za strokovni nadzor aktivnosti obveščevalcev. Od sprejetja zakona o Sovi leta 1999 so se varnostne razmere spremenile, razvile so se nove tehnologije, posledično tudi novi varnostni izzivi.
Odločitev o širitvi pooblastil Sove, ki z nedavnim črtanjem tega dela iz resolucije o nacionalni varnosti ni zamrl, bi morala biti rezultat širšega družbenega konsenza, tudi zato, ker je strah pred nekdanjo Udbo in spomin na slabe izkušnje z njo še živ. A na primere zlorab obveščevalcev v politične namene je žal mogoče naleteti tudi v času samostojne Slovenije.
Omenimo dva. Varnostno-informativna služba je v času, ko jo je vodil Miha Brejc, poskušala nadzorovati predsednika stranke LDS oziroma prisluškovati njegovemu telefonu. Nekaj let pozneje so v javnost prišli prepisi telefonskih pogovorov pred parlamentarnimi volitvami leta 2011, ko je Sova po nalogu takratnega direktorja Sebastjana Selana tajno prisluškovala določenim slovenskim državljanom, agenti pa so pri tem zapisovali tudi podrobnosti iz »zasebnega« življenja politikov in drugih znanih Slovencev, celo povabila na seks.
Ni težko presoditi, da aktivnosti Sove niso bile povezane (le) z varovanjem ustavne ureditve oziroma varovanjem interesov slovenske države, ampak s političnimi obračuni. Ustrezen sistem nadzora, tudi strokovnega, bi to otežil, če ne preprečil.
