Večji sindikalni apetiti so presenetili le vlado

Več kot 15.000 učiteljic, vzgojiteljic, pomočnic vzgojiteljic, njihovih kolegov in strokovnih delavcev, ki so zaposleni v vzgoji in izobraževanju, je danes na ulicah in trgih v 11 krajih po vsej državi zahtevalo, da se njihovo delo ovrednoti bolje kot doslej. Zaprtih je bilo več kot 700 zavodov, staršev, ki so si belili glavo, kam z otrokom, pa se niti ne da prešteti.

Šolniki, ki jih zastopa Sviz, so pripravljeni vajo ponoviti čez dober mesec, če do tedaj ne bodo podpisali stavkovnega sporazuma z vsebino, ki jo je ponudila vlada. Svoje stavkovne zahteve so torej modificirali na tisto, kar so se s pogajalsko skupino pod vodstvom generalne sekretarke Lilijane Kozlovič že uskladili. Menda so tri točke, ki za Sviz niso bistvene, še neusklajene. To naj bi bil po besedah Kozlovičeve vzrok, da dogovora ni parafirala. Še sama pa priznava, da so apetiti drugih sindikatov, ki imajo prav tako stavkovne zahteve, zrasli, ko so videli, kaj je dobil na mizo Sviz. Vlado je ponovno presenetilo, ko je ponudba eni skupini zvišala zahteve druge.

Argumenti, ki jih glavni tajnik Sviza Branimir Štrukelj nenehno ponavlja, med drugim, da je razlika med enako izobraženim učiteljem in državnim uradnikom na primerljivem delovnem mestu približno 500 evrov bruto na mesec, so očitno blizu resnice, saj jim nihče ne oporeka. A to ne bo ustavilo sindikatov, ki zastopajo interese drugih skupin zaposlenih v javnem sektorju, da ne bodo tudi za svoje zahtevali več. To je logično in za vsakogar, ki vsaj malo spremlja dogajanje, tudi povsem pričakovano.

Ni pa logično, da vlada tega ni predvidela. Zlasti po izkušnji, ki jo ima po podpisu stavkovnega sporazuma s Fidesom. Že takrat se je zdelo, da je bila vlada edina, ki jo je presenetilo, da je denar, ki ga je obljubila zdravnikom, sprožil val novih zahtev in večji apetit tudi pri drugih zaposlenih v javnem sektorju. To je v končni fazi pripeljalo do tega, da se zdaj pogaja z dvema skupinama – policijska stavka ima genezo drugje –, ki imata diametralno nasprotne zahteve. Če bo hotela zadovoljiti oboje, bo morala državno blagajno odpreti za precej več kot za 266 milijonov evrov, kolikor je bila pripravljena dati v ponedeljek. Že to se zdi finančni ministrici preveč, da bi bilo vzdržno. Položaj, v katerem se je znašla, si je vlada zakuhala sama, tudi zato, ker se iz lastnih izkušenj očitno ni ničesar naučila.

Parlamentarne volitve bodo čez manj kot tri mesece in javni uslužbenci so precej številčno volilno telo – Sviz ima več kot 40.000 članov, s čimer se lahko mogoče primerja kvečjemu ena politična stranka v državi, ki pa ni v vladi. Zato ne preseneča, da nekatere od koalicijskih strank računajo, kaj jim lahko prinese več glasov – zavzemanje za odpravo zaostanka in več za šolnike ali linearno višje plače. Prav jim bo prišlo tudi, če bodo izkalkulirali, kakšne so lahko posledice nezadovoljstva staršev. Vsekakor bodo vsi potrebovali več politične modrosti, kot so je pokazali doslej.