Veličanstvo, znanstvenik

Japonski cesar Akihito v prostem času raziskuje biologijo in mikrobiologijo japonskih ribjih vrst in objavlja članke v prestižnih revijah.
Objavljeno
15. april 2019 06.00
Posodobljeno
15. april 2019 06.00
Avtor članka o genetiki, ki je izšel pri eni najvplivnejših (in najzahtevnejših) znanstvenih revij na svetu, ni bil nihče drug kot njegovo veličanstvo japonski cesar Akihito, ki bo konec tega meseca abdiciral v korist sina prvorojenca. FOTO: Kazuhiro Nogi/AFP
Najboljše znanstvene revije na svetu se ponašajo s tem, da so »dvojno slepe«. To pomeni, da avtorji študij ne vedo, kateri strokovnjaki ocenjujejo njihovo delo, tako kot ocenjevalci ne vedo, čigavo delo imajo pred seboj.

To naj bi vsaj v teoriji pripomoglo k temu, da se delo znanstvenikov presoja po merilih njihove znanosti, ne pa, denimo, po zvezah, poznanstvih, zamerah in drugih virih morebitne pristranskosti ocenjevalcev.

Čeprav se v praksi pokaže, da se je pristranskosti vendarle nemogoče povsem izogniti, pa se v znanstvenih revijah občasno pojavi avtor, ki ga tam res ne bi pričakovali. Se pravi nekdo, ki ni niti profesor na eni od peščice elitnih univerz niti nima opravljenega doktorata, čeprav je v življenju objavil že marsikatero izvirno znanstveno študijo.

Tako lahko v prestižni akademski reviji Gene (ki je, kot že naslov pove, posvečena genetiki) v številki 2 iz leta 2016 najdemo članek o genskih razlikah med dvema vrstama majhnih rib, ki so vse do zdaj veljale za bližnje sorodnice. Njen prvi avtor? Eno samo ime, brez kakršnega koli drugega imena ali naziva. Akihito.

Da ne bi bilo dvoma, je pod opombo zaveden še naslov glavnega avtorja tega članka. »Cesarska rezidenca, 1-1 Chiyoda, Chiyoda-ku, Tokio 100-0001, Japonska.« Da, avtor članka o genetiki, ki je izšel pri eni najvplivnejših (in najzahtevnejših) znanstvenih revij na svetu, ni nihče drug kot njegovo veličanstvo japonski cesar. Ki bo konec tega meseca abdiciral v korist sina prvorojenca. Ki še zmeraj v prostem času raziskuje biologijo in mikrobiologijo japonskih ribjih vrst (ena je že poimenovana po njem).

Za ta namen iz svojega žepa plačuje plačo celotni ekipi laboratorijskih asistentov, da mu pomagajo pri delu, in še zmeraj plodno raziskuje, čeprav je ob izidu omenjenega članka že dopolnil dvainosemdeset let. To je nekaj takega, kot če bi kateri od slovenskih predsednikov objavljal članke o DNK človeške ribice v najboljših ameriških znanstvenih revijah. Se pravi, za zdaj nepredstavljivo.

Oseba, ki je v skladu z japonsko ustavo živeči simbol svojega naroda, je skratka tudi naravoslovec največjega formata. Je verjetno tudi edini državni poglavar na svetu, ki ima na svoji uradni predstavitveni strani celo podstran posvečeno znanstvenim monografijam, ki jih je objavil on sam ali člani njegove najožje družine, od soproge pa do mlajšega sina, princa Akišina (ki bo že čez par tednov postal prestolonaslednik, saj njegov starejši brat, naslednji cesar, nima moških potomcev).

Ta princ bo, kot kaže, nadaljeval družinsko tradicijo. Že prejšnji cesar Hirohito (posmrtno preimenovan v cesarja Shōwa) je bil dovršen raziskovalec meduz. Njegov vnuk je v Oxfordu magistriral iz taksonomije rib, nato pa je doktoriral iz ornitologije.

Strast do znanosti je torej v družini in nikakor ni nekaj zaigranega. Kot je, denimo, bila pri Eleni Ceaușescu, soprogi romunskega diktatorja, lažni kemičarki, ki so ji resnični avtorji znanstvenih odkritij zgolj »odstopili« svoje delo (pa tudi napisali doktorsko disertacijo in celo spremenili zakon, da polpismeni Eleni ni bilo treba osebno na ustni zagovor lastnega doktorata). Japonska cesarska družina je resnično resnični avtor znanstvenih dognanj.

Pa še nekaj izstopa pri vladajoči japonski dinastiji Yamato – njena dolgotrajnost. Večnost je v primeru te družine zares edina prava beseda. Tako kot si ljudje iz držav, ki že več generacij nimamo monarha, ne moremo prav dobro predstavljati, kako ljudje drugod dojemajo svojo »podaništvo« oziroma »podložništvo« kroni, si ne moremo dobro predstavljati dolžine vladavine japonske vladarske hiše.

V celotnem zgodovinskem obdobju Japonske, torej v celotnem času, za katerega so ohranjeni zgodovinski viri, ni bilo časa, ko na krizantemskem prestolu ne bi sedel eden od prednikov sedanjega cesarja. To pomeni neprekinjene zgodovinske dokaze njihove vladavine vse v šesto stoletje našega štetja. Predniki pred tem so stvar mitologije, kar priznava tudi cesarska palača.

Mitološki utemeljitelj današnje vladarske družine, prvi cesar Jimmu, je menda zavladal v sedmem stoletju pred našim štetjem. To je nekaj takega, kot da bi danes v Sloveniji vladal neposredni potomec prvega rimskega kralja Romula (oziroma da bo časovno primerjava ustreznejša, neposredni potomec tretjega rimskega kralja Tullusa Hostiliusa).

Drugod po svetu so se menjavale dinastije, državne meje, politični sistemi, celotna prebivalstva. Na Japonskem pa je cesarski prestol ves čas zasedal nekdo iz hiše Yamato. Že to, da bi navadna družina ohranila svojo identiteto skozi tisočletja, bi bil dosežek. Da uspe eni družini ves ta čas ohraniti tudi vladarski prestol, je zares edinstveno v zgodovini in vredno najglobljega spoštovanja. Morda pa je del odgovora, kako jim uspeva, prav v tem, da so tudi znanstveniki velikega formata.

***********************************************

Jure Stojan je partner ter direktor raziskav in razvoja na Inštitutu za strateške rešitve.