Veliki brat v šolskih klopeh

Z videoposnetki vsaka šola ravna po svoje, saj ni enotnih pravil.
Fotografija: Karikatura: Marko Kočevar
Odpri galerijo
Karikatura: Marko Kočevar

O takšnem in drugačnem nadzoru iz varnostnih razlogov je bilo prelitega že veliko črnila. So strokovnjaki, ki opozarjajo, da videonadzor nima prav nobenega preventivnega učinka na število kaznivih dejanj, medtem ko spet drugi trdijo ravno obratno, in sicer da bi bilo treba kamero zaradi zagotavljanja varnosti namestiti v vsak sleherni kotiček. Velikega brata opravičujejo z razlogom, da ljudje dobrih namenov nimajo ničesar skrivati. A ni vprašanje "kaj je za skrivati", ampak možnost zlorab.

Kot pri večini stvari v današnji družbi imamo tudi glede tega vprašanja zagrete zagovornike in odločne nasprotnike. Vendar videonadzor otrok v šolah je področje, ki zaradi specifike samo po sebi kliče, da bi moralo biti še dodatno regulirano, je luknjasto kakor švicarski sir. Po eni strani smo na vse, kar se dogaja okoli otrok - ne pozabimo na pogoste izmišljene zgodbe o belem kombiju, iz katerega z bonbončki vabijo otroke in jih skušajo ugrabiti - izredno občutljivi, po drugi strani pa jih na šolskih hodnikih, dvoriščih in igralih spremlja budno oko video objektiva in s tem vsi, ki imajo dostop do posnetkov.

Kot kaže naše poizvedovanje, s posnetki vsaka šola ravna po svoje. A da ne bo pomote, ni jim načeloma ničesar zlonamernega očitati, saj ni nobenih določenih specifičnih pravil. Tako v dobri veri s pomočjo posnetka med drugim opravljajo raziskovalno delo, kdo od šolarjev je začel prepir ali pretep.

Vendar, če se osredotočimo strogo na videonadzor (ter fizično varovanje) v šolah in čemu je sploh namenjen, bi marsikatero zagato lahko rešili že s tem, če bi učiteljem vrnili tudi vlogo vzgojiteljev, ne samo pedagogov. Minili so namreč časi, ko je bil učitelj avtoriteta in je učenec tudi zaradi tega stopil korak nazaj, preden je začel z neprimernim vedenjem. Zdaj pa se dokazovanje odklonskega vedenja poskuša rešiti s spornim video dokazom...