Veliko hrupa za nič

Večina podjetij v pretežni državni lasti je kljub začetnemu nezadovoljstvu dobrega pol leta po uveljavitvi zakonskega navodila, da morajo razkriti podatke o sponzorskih, donatorskih, svetovalnih in drugih pogodbah le podlegla tej zapovedi. A zdi se, da se je tudi v tem primeru zgolj povzročalo veliko hrupa za nič. Pri glavnih zagovornikih razkritja omenjenih podatkov tako zdaj ni mogoče niti dobiti ocene, ali je poslovanje državnih podjetij zdaj kaj bolj pregledno kot pred uveljavitvijo zakona, ki je družbam od 17. aprila naložil te objave. Še več. Kot kaže, razen inšpektorata, ki zdaj menda pregleduje le družbe v stoodstotni državni lasti, teh objav ne spremlja niče. Očitno niti v družbah samih ne, saj so napake v vrednosti sto ali deset tisoč evrov opazili šele, ko smo v te podatke začeli drezati na Delu.

Iz pregleda po objavljenih podatkih je mogoče sklepati, da kljub razgaljanju podatkov pri sklepanju pogodb pravzaprav ni večjih sprememb. Pri sponzorstvih in donacijah so državna podjetja še naprej radodarna predvsem do različnih lokalnih in interesnih institucij. Podatki kažejo, da so državne družbe pomembni podporniki vrhunskega športa in kulturnih ustanov, kjer se pretaka zelo veliko denarja. Čeprav v Mariboru nenehno tarnajo, kako jih Ljubljana zanemarja, je mogoče ugotoviti, da se največ sponzorskega denarja steče prav v štajersko prestolnico, prispevajo pa ga tudi ljubljanska podjetja. Državne družbe mošnjiček razvežejo tudi za manjše klube in kulturne ustanove ter tudi za takšne cvetke kot so klubi za golf, vinske kleti, vitezi vina in hortikulturna drušva. Zato bi bilo zanimivo izvedeti, koliko VIP-kart, članarin ali drugih daril v zameno dobijo različni šefi teh podjetij. Kadar je treba seči v žep za, denimo dobrodelne namene ali gasilce, ki jih prav v teh dneh spet zelo cenimo, so namreč precej bolj skopi. Posebno poglavje so zajetna nakazila državnih podjetij različnim sindikalnim gibanjem in hišnim društvom, na primer v Tešu, kjer sicer sami ne zmorejo financirati niti projekta Teš 6. Vse to gotovo omogoča tudi razumevanje živčnosti, ki jo pri nekaterih skupinah povzroča misel na privatizacijo podjetja.

Državne družbe so očitno še vedno zlata jama za različne ponudnike svetovalnih, avtorskih, raziskovalnih, pravnih in revizijskih storitev, kjer se posli štejejo v milijonih evrov. In to samo v zadnjega pol leta, saj pogodbe, ki so jih družbe sklenile pred 17. aprilom, niso javne in jih vsa podjetja tudi niso voljna razkriti. A tudi vsebina poslov ponekod, denimo v NKBM, ostaja neznanka, ker gre menda za poslovno skrivnost.

A če nad objavami podjetji v popolni lasti bedijo vsaj pristojni inšpektorat in javnost, nad ribarjenjem po podjetjih v pretežni lokalni lasti, kot kaže, ni nadzora, čeprav so tam zaradi majhnosti okolja tveganja za korupcijo in konflikt interesov še večja. Pričakovanja, da bo razkrivanje poslovanja državni in lokalnih podjetij samodejno izboljšalo korporativno upravljanje, so bila od vsega začetka pretirana. To bo se bo izboljšalo šele, ko bodo naši politiki končno dojeli, da odstavljanje in nastavljanje direktorjev državnih podjetij in bank, ni naloga vlade, ampak kompetentnih nadzornih svetov.