Vizija senčnega ministra

Za spreminjanje obstoječega stanja je zmeraj čas, a kot kaže letošnje leto, so v podalpskih krajih v kulturnem sektorju za takšne zadeve primerni predvsem prazniki: letos se je po aktualni kulturni politiki najprej usulo okrog kulturnega praznika, pred nedeljskim svetovnim dnevom knjige ob današnjem začetku slovenskih dnevov knjige so pisatelji napovedali nove zahteve.

So dnevi čaščenja knjige zgolj navadni dnevi terana, dragih knjig in revnih umetnikov, kot si lahko slehernik predstavlja po tistem, kar izve od medijev in kritičnih nevladnih organizacij? Se knjigi in pisateljem kljub pogosto vzvišenim besedam politike na Slovenskem v slogu knjiga-je-temelj-slovenstva lahko piše bolje? Hudič tiči, kot običajno, v podrobnostih: predsednik pisateljskega društva Ivo Svetina v letošnji poslanici ob svetovnem dnevu knjige opozarja, da pisanje nikakor ni prostočasna dejavnost, ampak hudo zaresno delo, ki bi moralo biti tudi ustrezno razumljeno, sprejeto in vrednoteno. Trditev, za katero je mogoče dvomiti, da jo na Šubičevi in Gregorčičevi razumejo kot samoumevno. Ker zdaj ni, se štipendijska in siceršnja podporna mašinerija zdita naravnani tako, da občasne izbrance zgolj ohranjata nad vodo. Od pisanja lahko spodobno živijo le redki tukajšnji avtorji, pravzaprav so izjema, ki potrjuje pravilo, da mora umetniku v teh krajih sreča lagati ... To je vse, oblastna drznost ne obstaja, spodbude za kulturo so pičle, spominjajo na socialni korektiv, ustvarjalnost se zdi finančno regulirana oziroma getoizirana, standardi drsijo, podhranjenost je sprejemljiva, »geto revščine« oziroma »cona socialnih problemov«, kot je minister Tone Peršak pred časom povzel splošno razumevanje kulture, ostaja dejstvo, spregleda vredni artefakt novega časa.

Ob osmem februarju smo na tradicionalnem posvetu slišali ugotovitev predsednika državnega sveta, češ da bo kultura tavala, dokler ne bo imela vsaj dveh odstotkov proračunskih sredstev. Sedanja zahteva pisateljev po stabilnem proračunskem denarju že v prihodnjem letu je višja. Minister za kulturo je iz takšnega testa, da so mu hitre odločitve tuje, prednost daje, kot smo slišali februarja in bomo zagotovo tudi zdaj, stvarnemu premisleku o problemih in dialogu, po njegovem mnenju mora imeti prenova kulturno-političnega modela tehtne razloge in vizijo. Tudi zato, si lahko mislimo, nabira mnenja vseh vpletenih ravno o tem, o viziji, natančneje o vizijah, saj ima vsak od njih malce drugačno rešitev za vse, kar je v slovenski kulturi iz tira. Kot vsi še predobro vedo že dolgo, je ob ministru za kulturo zmeraj še minister za kulturo v senci. Ima dva obraza, eden je podoba ministrskega predsednika, drugi ministra ali ministrice za finance in ta senčni minister na kvadrat je na koncu tisti, ki zaposlenim in samozaposlenim kulturnikom določa pravila igre, on določa koeficient lažnivosti umetnikove sreče, začetek in konec njihovega veselja. Kaj lahko pisatelji dosežejo, morda bi bilo bolje reči iztržijo v dialogu s kolegom pisateljem? Brez drugega ministra verjetno veliko. A drugi nikdar ne spi.