Vlada, kaj pa rast?

Na vladni mizi je nekakšna mehka različica programa, ki bi nam ga sicer servirala trojka.

Objavljeno
06. maj 2013 23.44
Koalicija
Miha Jenko, gospodarstvo
Miha Jenko, gospodarstvo

Tudi ta vlada je ob piljenju nacionalnega reformnega programa in programa stabilnosti poskušala poudariti pomen sestankovanja s selitvijo na Brdo. A izkupiček je videti podobno jalov kot prejšnja leta. Že na prvi pogled je jasno, da je letos edina otipljiva vladna makroekonomska prioriteta mašenje letošnje proračunske vrzeli, ki bo dosegla rekordnih skoraj osem odstotkov BDP (pol od tega bodo sicer enkratni izdatki za dokapitalizacijo bank).

Na vladni mizi je tako nekakšna mehkejša različica programa, ki bi nam ga sicer servirala trojka - nevarnost njenega prihoda sicer še ni dokončno odpravljena, saj še ne poznamo končne cene za izhod iz recesije ter sanacijo bank in podjetij. Čaka nas torej zvišanje sedanjih ali pa uvedba novih davkov ter rezanje stroškov, plač, pokojninskih dodatkov in drugih pravic: to je lekcija, ki so se je naučili že Grki, Irci, Portugalci in drugi po krizno opustošeni Evropi.

Višji davki že po definiciji zavirajo rast, ki jo Slovenija prav zdaj najbolj potrebuje, zato jih seveda načelno zavračamo. Še najspornejša pa je uvedba kriznega davka na plače, ki pomeni razgradnjo srednjega sloja in še večjo destimulacijo za kakršnekoli naložbe. Politično perverzno, ne pa presenetljivo je, da sta pobudnika kriznega davka prav Desus in Karl Erjavec, ki sta z zrušenjem pokojninske reforme leta 2011 in poznejšo politično nestabilnostjo soodgovorna za krizne razmere v državi.

Pod črto: če je kdo od vlade naivno pričakoval še precej več kot ukrepe za golo preživetje, bo razočaran - predstavljeni predlogi iz programa stabilnosti bolj zavirajo kot pa spodbujajo gospodarsko rast, konkretne izračune pa nam bo vlada morala še predstaviti.