Voda močnejša v ustavi

Načrtovana privatizacija vodnih virov Evropejce dviga v protest, v Sloveniji pa bi pravico do vode zapisali v ustavo.

Objavljeno
06. maj 2013 18.12
Blaž Račič, Jesenice
Blaž Račič, Jesenice

Apetiti svetovnih korporacij po dobičkih se ne ustavljajo pred nobeno še tako visoko oviro. Vnemar puščajo tehtne argumente in celo ogrožajo življenja ljudi, kažejo primeri iz držav s celotne zemeljske oble, v katerih so (lokalne, nacionalne) oblasti upravljanje vodnih virov in zagotavljanje dostopa do (javne) pitne vode prepustile zasebnim korporacijam.

V predlagani novi evropski ureditvi na področju upravljanja vodnih virov so številni Evropejci prepoznali grožnjo po privatizaciji vodnih virov, ki bi porabnikom prinesla višje cene vode, slabšo kakovost vode in znižanje ravni oskrbe, korporacijam pa ob zanemarjanju investicij predvsem monopol na trgu pitne vode in s tem povezane velike dobičke.

Kljub temu, da je evropski komisar za okolje Janez Potočnik v Delu nedavno zagotovil, da je »upravljanje vodnih virov stvar posameznih držav članic in evropska komisija od držav članic ne zahteva privatizacije preskrbe z vodo«, je evropsko državljansko pobudo, ki privatizaciji vode nasprotuje, podprlo že poldrugi milijon Evropejcev. Pobudo mora do septembra letos sicer podpreti najmanj en milijon Evropejcev, pri tem pa morajo v sedmih državah zbrati vnaprej predpisano število podpisov. V Sloveniji je od 6.000 predpisanih zbranih že 20.320 podpisov, kvoto so izpolnili še v Avstriji, Nemčiji, Belgiji in na Slovaškem, blizu so ji na Finskem.

Dovolj zbranih podpisov in pravočasno vložena državljanska pobuda še ne daje gotovosti, da bo evropska komisija vsebinsko odločala o njej. Po zakonodaji EU je namreč komisija dolžna na podlagi državljanske pobude preveriti le ali je v skladu z lizbonsko pogodbo in sprejetimi sporazumi, je v pogovoru za zadnjo Sobotno prilogo izpostavil nemški vodni aktivist Jens Loewe, ki je zato zadržan o uspešnosti pobude. Nezaupanje do odločevalcev med Evropejci narašča skupaj s skrbjo, da so evropske oblasti zgolj agenti nosilcev neoliberalne agende po liberalizaciji in privatizaciji naravnih (vodnih) virov, iz katerih se dobički še ne kujejo.

Nezaupanje skupaj z zaskrbljenostjo zaradi potencialnega mogočega nižanja ravni oskrbe s pitno vodo v primeru privatizacije upravljanja vodnih virov je v Sloveniji prerasel v predlog za dopolnitev družbene pogodbe. Državni svetnik Stevo Ščavničar predlaga vpis pravice do vode in komunalne ureditve kot temeljne človekove pravice v ustavo. V primerjavi z ostalimi aktualnimi pobudami za spremembe slovenske ustave (fiskalno pravilo, referendumska ureditev) je vprašanje zaščite pravice do vode zaradi pričakovane enotnosti, razumnosti in s tem logičnosti razmeroma enostavna.

»Odločitev o tem, ali in koliko je mogoče privatizirati državno premoženje, ostaja v izključni pristojnosti držav članic«, je dejal komisar Potočnik. Ni pa navedel, da nekatere države odločitev ne sprejemajo več same in suvereno, ampak po navodilih, denimo zloglasne trojke. Opozorila domačih ekologov, da je treba zoper grožnje liberalizacije in privatizacije vodi zagotoviti varovanje, ki ga ne bo mogoče »raztegovati kot žvečilni gumi« – kakor v obstoječih določilih ustave – so zato še toliko bolj tehtna in legitimna