Vode ni dovolj

Vodnemu viru je vseeno, ali ga slabijo rastlinjaki ali zdravilišča.

Objavljeno
26. julij 2017 17.41
mfe lušt
Borut Tavčar
Borut Tavčar

Prekmurje je kot skleda, malo nagnjena proti Madžarski. Globoko pod površino so stisnjeni peski, cilj različnih namer. Za zdaj pa je glavna starodavna voda, ki teče tako počasi, da jo lahko sredica planeta segreje tudi do 100 stopinj Celzija, do površja pa pride tudi z več kot 80 stopinjami. Ne nazadnje bi lahko to izkoriščali tudi za proizvodnjo elektrike, le drug medij z nižjim vreliščem bi bilo treba uporabiti.

Voda ima v globinah in pod velikim pritiskom precej drugačne lastnosti kot na površju, v njej so raztopljeni plini in druge snovi. Predvsem pa so količine vode omejene in povečevanje črpanja bo kar hitro pripeljalo do težav, ki pa se jih uporabniki vode kar nočejo zavedati v lovu na kratkoročne dobičke.

Raje kot vračanje vode povečanje črpanja. Foto: Geološki zavod

Razmere so v različnih delih države različne. Vodo z najvišjo temperaturo se da dobiti iz vrtin v Prekmurju, zato je tam največ uporabnikov, a le Lendava vrača vodo v podzemlje, kjer bo spet zelo počasi tekla in se znova segrela. Drugje se vodne zaloge hitreje obnavljajo, vendar ima tudi drugod izčrpanje vodne žile nepredvidljive posledice.

Zato je ključno meriti količine izčrpane vode in preverjati zaloge. To so prinesle koncesije, ki so obenem dvignile toliko nasprotovanja termalnih zdravilišč in kopališč. Ta so vsaj od leta 2002 lahko predvidevala, da jih to čaka. A se niso premaknila, nasprotno, nekatere vrtine, namenjene vračanju vode, so se spremenile v črpalne. Vse za večje bazene, več ljudi, več denarja.

Če je uporabnik le eden, bo z enim očesom že spremljal, kaj se dogaja z virom, ki omogoča preživetje in posel. Če jih isti vir uporablja več, pa je že težava, saj širjenje enega vpliva na vse druge, vračanje vode pa enemu prinese stroške, koristi pa vsem.

V Dobovi je vir vode drugačen kot v Prekmurju. Foto: Janoš Zore/Delo

Odvzem dela toplote termalni vodi v zaprtem sistemu, ki ne posega v izdatnost podzemnega vodotoka, je edina rešitev pred krčenjem poslovanja v prihodnjih desetletjih. Pa tudi povsem skladno z načeli zelene usmeritve države. Tako bi lahko toploto vode izkoriščali še mnoga desetletja. Če vso vodo izčrpamo na površje, je raba omejena in netrajnostna.

Vode, uporabljene v bazenih, ni treba vračati v podzemlje, saj je že drugačna kot podzemna, primerno očiščena in ohlajena oziroma spet s koristno odvzeto toploto gre lahko v vodotok. Da ne dobimo novih jezerc s tropskim življem, kot se dogaja. V podzemlje ne spadajo niti kemikalije za črpanje plina.

Ne bazenske, vračati bi bilo treba le vodo za ogrevanje. Foto: Tadej Regent/Delo

Za ravnovesje vseh sistemov bi bilo dovolj vračati od 50 do 70 odstotkov vode, uporabljene za ogrevanje, pravi stroka. To ni strošek, je naložba v varno prihodnost in prihranke.

Veljalo pa bi razmisliti, skupaj, uporabniki vode, ministrstvo in stroka, tako geološka kot vodarska, o prilagoditvi koncesijskih dajatev razmeram. Meritve bodo to omogočile. Kjer je konkurenca za isti vir velika, bi morala biti koncesnina višja, ne glede na namen uporabe, saj je tudi vodnemu viru povsem vseeno, ali ga slabijo rastlinjaki ali zdravilišče. Pet let imajo vsi čas, da začnejo tudi vračati vodo, sicer se koncesnine še povišajo. Ne nazadnje bo del denarja iz tega vira gotovo našel pot do spodbud za projekte vračanja vode, pravzaprav jih je že.