Vode poln čevelj
Kmetje ne morejo kositi, in če ne bo košnje, bo živina lačna, je včeraj navsezgodaj rekel dežurni vremenoslovec.
Odpri galerijo
Foto: Jure Eržen/delo
Saj ne, da bi se kmetje polenili. Vzrok, da kose in druga mehanizacija ostajajo pod streho, je v najbolj muhastem, zoprnem, spremenljivem in mokrem maju v zadnjih osemindvajsetih letih.
Brez živine bo lačna tudi človeška vrsta. Če bodo mesojedci lepega zimskega dne obsedeli pred napol praznimi krožniki, bo kriv nihče drug kot neskončna majska moča. Kajti voda povzroči verižno reakcijo. Nekoč smo prepevali o julijskem deževju. Kje so že znamenite julijske plohe socialistične mladine! Komaj se je maja ob dnevu mladosti naučila »druže Tito, mi ti se kunemo«*, že je morala menjati repertoar: namesto majskega Tita julijske plohe. To so tiste, ki te dobijo sredi senožeti. Kot objem tople deževne prhe, zaradi katere človeku ne pride na misel, da bi se umaknil, obdržal suho zadnjico ali si preprosto poiskal zavetje. Ni lepšega kot topel naliv z neba. Samo roke razširiš tja gor, od koder prihajajo različni valovi, kjer se dogaja atmosferska dinamika, in se predaš kapljam, da se kot riž drobne razlivajo po laseh in koži ter se pri petah zlivajo v – oba čevlja. Pri tej moči se običajno napajajo pesmi. V njej meteorologija išče znanstveni izziv, medtem ko literarno teorijo bolj zanima, ali je sintagma »moker kot cunja« morda enaka »do kosti premočeni« – cunji …
Po poletnem nastopi jesensko deževje. Čas za polkovnika, ki nima nikogar, da bi mu pisal. Pa kako dobro bi mu delo eno samo pismo sredi neskončne deževne dobe. Ena sama beseda, da prežene plesen iz oči in revmo iz kosti. Da ublaži močo, ki se je zalezla v dušo. Brez vode ni življenja, nas učijo. A izkušnje kažejo, da voda, čeprav prozorna, in – če imamo srečo – tudi brez vonja in okusa, lahko zamegli pogled. Kadar se zaradi nje orosi steklo. Voda je življenjsko pomembna, o tem ni dvoma. A letos je imam zares že poln – čevelj.
*Tovariš Tito, prisegamo ti!
Brez živine bo lačna tudi človeška vrsta. Če bodo mesojedci lepega zimskega dne obsedeli pred napol praznimi krožniki, bo kriv nihče drug kot neskončna majska moča. Kajti voda povzroči verižno reakcijo. Nekoč smo prepevali o julijskem deževju. Kje so že znamenite julijske plohe socialistične mladine! Komaj se je maja ob dnevu mladosti naučila »druže Tito, mi ti se kunemo«*, že je morala menjati repertoar: namesto majskega Tita julijske plohe. To so tiste, ki te dobijo sredi senožeti. Kot objem tople deževne prhe, zaradi katere človeku ne pride na misel, da bi se umaknil, obdržal suho zadnjico ali si preprosto poiskal zavetje. Ni lepšega kot topel naliv z neba. Samo roke razširiš tja gor, od koder prihajajo različni valovi, kjer se dogaja atmosferska dinamika, in se predaš kapljam, da se kot riž drobne razlivajo po laseh in koži ter se pri petah zlivajo v – oba čevlja. Pri tej moči se običajno napajajo pesmi. V njej meteorologija išče znanstveni izziv, medtem ko literarno teorijo bolj zanima, ali je sintagma »moker kot cunja« morda enaka »do kosti premočeni« – cunji …
Po poletnem nastopi jesensko deževje. Čas za polkovnika, ki nima nikogar, da bi mu pisal. Pa kako dobro bi mu delo eno samo pismo sredi neskončne deževne dobe. Ena sama beseda, da prežene plesen iz oči in revmo iz kosti. Da ublaži močo, ki se je zalezla v dušo. Brez vode ni življenja, nas učijo. A izkušnje kažejo, da voda, čeprav prozorna, in – če imamo srečo – tudi brez vonja in okusa, lahko zamegli pogled. Kadar se zaradi nje orosi steklo. Voda je življenjsko pomembna, o tem ni dvoma. A letos je imam zares že poln – čevelj.
*Tovariš Tito, prisegamo ti!
