Tiskane izdaje
Razplet glasovanja o mandatarju Slovenije prinaša več pomenljivih sporočil. Prvič v samostojni Sloveniji se je zgodilo, da relativni zmagovalec volitev ni postal predsednik vlade.
Presenečenje s predčasnih volitev 4. decembra se je nadaljevalo 21. decembra ob izvolitvi predsednika državnega zbora. Tedaj se je vzpostavila povsem drugačna koalicija od pričakovane.
Današnji padec Zorana Jankovića ni bil presenečenje za tiste, ki so spremljali potek pogajanj nastajajoče koalicije. Ta več kot očitno niso potekala v duhu dosedanje prakse, da kdor se pogaja, to počne v dobri veri. Ob odstopu enega od partnerjev od že parafirane koalicijske pogodbe je postalo jasno, da se račun kandidatu za mandatarja v prepolovljenem parlamentu ne bo izšel. S tem se je odprlo polje za iskanje prestopnikov med poslanci.
V preteklosti so bili že vsaj trije primeri, ko so poslanci dali svoj glas kandidatu za mandatarja iz nasprotnega tabora. Danes tovrstnih prestopov ni bilo, kljub temu da si je Janković za to prizadeval.
Ni skrivnost, da so v ozadju potekala prepričevanja nekaterih poslancev. Še bolj skrb vzbujajoče od nadaljevanja slabe prakse je, da poslanci niso glasovali, ker so se tako odločili v vodstvih strank. Izgovori, da so s tem preprečevali špekulacije, so pomanjkljivi. Poslanci po ustavi niso vezani na nikakršna navodila. Odrekanje ali celo prepoved glasovanja ni le sporno, ampak je v nasprotju z duhom ustave.
Današnja sporočila iz parlamenta so izrazito slaba. Če si poslanci ne upajo glasovati po svoji volji, kako naj državljani verjamejo v institut volitev. Da danes nismo dobili predsednika vlade, pomeni tudi, da volja ljudi na volitvah ne velja veliko. Očitno so bolj pomembna politična preigravanja, taktiziranja, špekulacije in dogovarjanja s figami v žepu. Nič kaj dobri obeti za čase, ki so pred nami.
