Votlost presežka

Ministrski zbor je današnjo proračunsko sejo opravil v res rekordnem času, povišanih tonov menda ni bilo slišati. Priprava predvolilnega državnega proračuna za leto 2018 je ob sedanji kombinaciji več kot štiriodstotne gospodarske rasti in bistveno višjih proračunskih prilivih politično dokaj udobno opravilo. Tudi zato, ker so finančno problematični intervencijski zakon o pokrivanju izgub v zdravstvu in vse prihodnje koalicijske uskladitve pokojnin že pod streho.

Proračunska razprava se zdaj seli v parlament, kjer bo ob predvolilno omehčanih poslancih gotovo vloženih veliko dopolnil in predlogov. Tisti, ki želijo popravo preteklih finančnih in plačnih krivic, si zdaj obetajo večje razumevanje odločevalcev.

Po drugi strani pa se Cerarjeva vlada lahko trka po prsih z načrtovanim proračunskim presežkom, sploh prvim po tistem, ki so ga leta 2007, pred krizo, izračunali v prvi Janševi vladi. Priznajmo, pozitiven proračunski saldo je bil še pred nekaj leti videti kot znanstvena fantastika, sedanje razmere pa ga omogočajo.

Ali naj zato vladi zaploskamo? Verjetno ne. Prvič zato, ker še vedno nimamo programskega proračuna, ki bi proračunske izdatke racionaliziral ter postavil v kontekst gospodarskega in socialnega razvoja in reform, ki se jim zdaj, ko nam gre dobro, pač precej na široko izogibamo. Recimo, ali imamo zanesljivo varovalko, da v prihodnjih letih ne bo treba spet krpati izgub v zdravstvu, ki so bile letos skoraj trikrat večje od načrtovanega proračunskega presežka v letu 2018? In drugič, vlada bi lahko ugodne razmere izkoristila tudi za kako politično pogumnejšo davčno potezo: recimo za znižanje nekoč le začasno zvišane stopnje DDV ali morda za uvedbo socialne kapice, s katero bi doma vendarle zadržali več mladih, perspektivnih kadrov.