Vprašajmo pesnika

S perzijskim pesnikom Hafisom sem se prvič srečala prav v njegovi domovini, sedanjem Iranu. Tja me je pot prvič vodila konec devetdesetih let, zatem v presledku nekaj let še večkrat.

Ne glede na to, da sem vedela, kam grem, in sem se že na prvi obisk vsaj po mojem mnenju dobro pripravila, sem kulturni šok doživela že takoj na letališču. Nisem razumela prav dobro z nasmeški pospremljenih pogledov gospa in gospodičen na letalu, ki so se iz zahodnjaško, morda celo nekoliko izzivalno oblečenih žensk prelevile v povsem spodobne Iranke. Sama sem si precej nerodno zavezovala ruto in nisem bila videti nič kaj elegantno v primerjavi z njimi. Na letališču sta se pred okenci za mejne in carinske formalnosti formirali dve vrsti, ena za moške in tiste, ki so potovali z družinami, in druga za ženske in ženske z otroki.

Med ženskami, oblečenimi v tradicionalno oblačilo čador, sem se počutila precej izgubljeno, in čeprav sem bila tudi sama zakrita, nekako res nisem sodila tja. Občutek olajšanja me je prevzel, ko sem med čakajočimi uzrla znan obraz, s širokim nasmehom in komplimentom, da se mi ruta res dobro poda.

Ob mojem prvem obisku so vsepovsod veljala stroga pravila vedenja in oblačenja za ženske. Bila sem tujka, a bi vseeno lahko zašla v težave. V tistem času ni bilo ravno običajno, da bi se ženska, pa čeprav tujka, dogovarjala o kakšnem poslu. Ni bilo primerno, da bi se rokovala z lokalnimi kolegi odvetniki, ki so sicer študirali v Švici. Medtem ko so bili sami oblečeni v srajce s kratkimi rokavi, sem bila jaz zavita v ruto in oblečena v dolgo tuniko. Poleg tega, da mi je bilo vroče, sem se počutila utesnjeno in v podrejenem položaju, že zaradi vsiljenega oblačila, četudi mi kolegi v nobenem trenutku niso z ničimer dali povoda, da bi se morala počutiti slabo. Na ministrstvu, pristojnem za gospodarstvo, so uradniki med predstavitvijo projekta gledali v tla in ves čas med prsti vrteli kroglice molka. Ko sem vprašala Alija, ali nam bo uspelo dobiti dovoljenje, je dejal: »Tega ne vem, zagotovo pa so si nas zapomnili.«

Življenja v tej deželi, ki se je dogajalo v javnosti, nisem dojemala kot prijaznega. Preveč mi je bilo tuje. Ni mi bilo prijetno gledati trum žensk, oblečenih v popolno črnino, njihovih povsem odkrito zvedavih pogledov. Večerja v lokalu je bila kljub dobri hrani pokvarjena zato, ker se zavita v ruto nisem dobro počutila, in tudi poizvedovanje nravstvene policije ni pripomoglo k boljšemu teku.



Vse kaj drugega je dežela postala v trenutku, ko smo zapustili javno, zunanje. Alija in njegovo ženo Mehri sem poznala že od prej, saj smo se večkrat srečali v Sloveniji, Mehri se je pri nas nekaj mesecev kot inženirka pripravljala na to, da bo prevzela vodenje tovarne v Iranu. Bila sta topla, prijazna človeka, ki sta nam odprla vrata v svoj dom. Ko so se zaprla pred zunanjim svetom, je bilo vse drugače, stanovanje je bilo prijetno opremljeno, po tleh vsepovsod perzijske preproge, knjižne omare polne knjig. Mehri in njuni hčerki doma niso bile zakrite in tudi meni kot obiskovalki na domu ni bilo treba nositi rute. Tako Ali kot Mehri sta bila med iransko revolucijo leta 1978 študenta. Zaupala sta mi, da se je zanju, tako kot za veliko večino prebivalstva, takrat čez noč spremenilo vse.

V njunem domu je dežela postala čarobna. Postala je Perzija, zibelka civilizacije iz zgodovinskih knjig. In takrat sem spoznala Hafisa. Ali je s knjižne police prinesel zajetno knjigo in me prosil, naj jo odprem, kjerkoli se mi zdi. Medtem ko sem odpirala knjigo, mi je razložil, da je Hafis (ok. 1325–1389/90) najbolj priljubljen perzijski pesnik in da njegovo zbirko pesmi Divan uporabljajo kot orakelj, preročišče. Kadarkoli se želijo posvetovati o pomembnih življenjskih odločitvah, se posvetujejo s pesnikom. Ne spomnim se natančno, katero pesem sem takrat izbrala, govorila pa je o nastopu novega leta, kar je Ali razumel kot dober obet za naš posel.

Z vsakim naslednjim obiskom te dežele se mi je zdelo, da se sproščajo nevidne spone strogih običajev. Ob zadnjem sem dobila v dar izvod Hafisovega Divana v perzijščini z vzporednim prevodom v angleščino. Še danes je vedno nekje blizu, na dosegu roke. Leta 2003 je izšla v slovenščini zbirka Hafisovih pesmi Zapleši z menoj in mi še pobližje odstrla pogled na tega pesnika.
Tako kot vsako leto vzamem prve dni leta v roke knjigo njegovih pesmi in jo odprem. In berem: »Ni lahko prenehati slabo razmišljati o drugih. Običajno se mora človek spoprijateljiti z nekom, ki je uspel pri sebi premagati to težavo. Potem se te bo lahko začelo prijemati nekaj tiste prave elegance.«

Dobro nam gre, pravijo statistični podatki. Po lestvici indeksa sreče smo nekoliko napredovali. Neskončno sem zadovoljna, ker živim v deželi, v kateri smo ženske zelo enakopravne z moškimi. V stvareh okrog sebe iščem pozitivne lastnosti. Poznam veliko posameznikov, ki razmišljajo podobno pozitivno. A kakor da še ni dovolj teh posameznikov, ki bi premaknili javno mnenje v bolj optimistično smer. Kot da znamo zares stopiti skupaj le, ko nam grozi kakšna huda nevarnost od zunaj. Ali pa takrat, ko naši športniki dosegajo res dobre rezultate ali ko je treba pomagati zelo bolnim otrokom. S tem se znamo poistovetiti. Po drugi strani pa kot da se ne moremo otresti teh naših bolezni, ki se imenujejo zavist, privoščljivost in nenehno zlonamerno obračunavanje z nekom, ki ne misli in dela povsem enako kot vsi drugi.

Nekajkrat smo dokazali, da znamo stopiti skupaj. A da bi kot suveren narod dobili nekaj tiste elegance, ki nam je manjka, bi morali to storiti večkrat. Sicer pa, vprašajmo pesnika.

Hafisove verze Eleganca je iz angleščine prevedla Barbara Škoberne.
---
Nataša Luša je glavna direktorica Dela.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.