Vprašanje vesti

Bolj ko skušamo razumeti silno vznemirjenje zaradi sirskega begunca Ahmada Shamieha, bolj je jasno, da v tem primeru ne gre toliko za vprašanje pravne države (seveda tudi za to), dublinske uredbe, slovenske in evropske migracijske politike, slovenskih sodišč ali neusmiljenega birokratskega aparata. Ko postrgamo na stran vse temne plati, ki so izbruhnile na dan zaradi gospoda Shamieha, na koncu trčimo ob vprašanje – vesti. Na tej točki bi se bilo znova dobro spomniti na znamenito izjavo pokojnega predsednika republike Janeza Drnovška, ki ni imel priložnosti potegovati se za drugi mandat: A smo ljudje ali nismo?

Pa smo? Kaj nam tista čista človeška vest, ki nas poganja naprej od začetka naše vrste, veleva? Bomo človeku v stiski pomagali ali ne? Bomo človeku, ki se je po spletu okoliščin odločil ostati v Sloveniji, se naučil jezika, dovolili postati del slovenske skupnosti?

Njegov primer je globoko zarezal. Pokazal nam je, kakšni smo. Nastavil nam je ogledalo in podoba, v katero zremo, ni prav nič lepa. Pokazal nam je, da smo majhna in prepirljiva nacija, ki ne zna na običajen, če želite, pravno urejen način izreči dobrodošlice posameznikom, ki bi zaradi narave težav lahko dobili drugo priložnost. V ogledalu vidimo družbo, ki je v strahu, da nas bo preplavila množica ekonomskih migrantov, pripravljena odreagirati panično, brezčutno in brezvestno. Gledanje stran, ko so vozile kompozicije vlakov v koncentracijska taborišča, na morišča v gramozne jame, v jame kočevskih gozdov ali pa ko je šlo za izbris prebivalcev Slovenije po letu 1991, je simptom iste (ne)vesti.

Primer gospoda Shamieha je opozoril na že večkrat izpričano slovensko pomanjkljivost, da smo pred kratkim sicer postali suverena nacija, a na velikem odru povsem nesamozavestna. Namesto da bi ob izbruhu begunske in migrantske krize začeli sistematično graditi integracijsko politiko, se na tem področju ni zgodilo veliko. In kjer ni politike, nastopi divji zahod – teren, na katerem radostno vznika populizem, vzdušje, kjer pretenciozni nacionalizem dviguje glavo, občutje, ko se poglabljajo šovinistični strahovi, pa tudi idealiziran internacionalizem.

Bo primer gospoda Shamieha, ob katerem se je zganila tako rekoč vsa slovenska politika, spremenil kaj na tem področju? Lepo bi bilo, a prevelikih upov vendarle ne bi smeli gojiti. Vsi včerajšnji vtisi, ki smo jih dobili, nas prepričujejo, da v mandatu vlade, ki se ji izteka mandat, ne pričakujmo preveč. Absurdi, na katere smo naleteli v primeru gospoda Shamieha, so namreč preveč očitni. Politika, ki trdi, da imamo pravno državo, z »ugrabitvijo« begunca in nekajurnim zadržanjem v prostorih parlamenta sporoča ravno obratno. Na drugi strani pa politična sila, ki ves čas trdi, da nimamo pravne države, vpije, da se moramo v primeru gospoda Shamieha držati pravil in zakonov (čeprav nejasnih) kot pijanec plota. Zato v teh norih časih ne pozabimo na Drnovškovo retorično vprašanje: Smo ljudje ali nismo? In na vest.