Vračanje železnih zaves

Za človekoljubne zahodnjake, ki zgroženo opazujejo, kako se tisoči beguncev poskušajo vsak dan prebiti v evropsko obljubljeno deželo, je uradna protipriseljenska politika desničarskih oblasti v Budimpešti lahka tarča. Ni se težko zgražati nad skrajnim populizmom vlade Viktorja Orbana, ki je državljanom razdelila na milijone vprašalnikov, v katerih manipulativno vsiljujejo povezavo med pribežniki in terorizmom, državo oblepila s plakati, ki tujce svarijo, naj ne kradejo delovnih mest domorodcem, na celotni južni meji s Srbijo pa načrtuje varovalno ograjo. Kritikom pride prav tudi samosvoja in težje razumljiva madžarščina, ki prikriva, da oblastniki v Budimpešti govorijo podoben, čeprav za malenkost ostrejši ksenofobični jezik kakor njihovi vzhodnoevropski oblastniški kolegi ne glede na njihovo politično pripadnost.

Uradna madžarska politika do priseljencev je v vzhodnem delu Evropske unije prej zelo skrajno izraženo pravilo kakor dejanska izjema. Poljska je bila med prvimi, ki se je uprla predlogu evropske komisije, da mora vsaka evropska članica sprejeti določeno kvoto imigrantov. Na Češkem le ena stvar združuje tako leve oblastnike kot desne opozicionalce: strah pred tujci. Nekdanji levičarski premier in veliki zagovornik Evrope brez meja Petr Nečas je celo predlagal, da bi morali zaradi begunske krize odpraviti schengenski sporazum. Tudi na Slovaškem proti prišlekom ni le civilna družba, ki je prejšnjo soboto v Bratislavi zbrala okoli 10.000 gorečih protestnikov proti islamizaciji države. Težko bi rekli, da so demonstrirali proti vladi in njenemu socialdemokratskemu predsedniku Robertu Ficu, ki sam meni, da lahko bruseljska vsiljena politika razmeščanja prišlekov privede do »vala terorizma«. Nič bolj prijateljsko o beguncih ne razmišljajo v baltskih državah ali Bolgariji, ki je že lani začela postavljati podobno ograjo na turški meji, kakor jo zdaj na srbski načrtujejo Madžari.

Ironija zgodovine je, da so najbolj goreči graditelji ograj prav v državah, v katerih so se še ne tako davno nazaj najbolj pritoževali zaradi zidov, ki so v času hladne vojne delili staro celino in njim samim preprečevali, da bi pobegnili na Zahod v lepšo prihodnost, kar si zdaj želi tudi okoli sto tisoč obubožanih in razžaljenih, kolikor se jih je letos že prebilo v trdnjavo Evropo. »Ti lahko povzročijo razpad EU,« je posvaril češki premier Bohuslav Sobotka. Njegove besede je treba vzeti resno. Za Unijo, ki je kot zvesta služabnica vojaških avantur ZDA soustvarila razmere za sedanje množične selitve ljudstev, sam prihod teh bednikov ni nevaren, saj bi lahko po besedah posebnega poročevalca ZN za človekove pravice migrantov Françoisa Crepeauja skupaj z Avstralijo in Kanado v prihodnjih petih letih namestila milijon sirskih beguncev, dve leti več pa bi potrebovali, da bi sprejeli še vse prišleke iz Eritreje. EU ne ogrožajo prišleki, temveč odnos članic do njih in pomanjkanje solidarnosti z državami, ki so geografsko najbolj izpostavljene navalu pribežnikov. Tudi pred 77 leti so govorili, da so njihove države »prenapolnjene« in »prenasičene«, ko so se zahodnjaki uspešno ubranili navala judovskih pribežnikov – in jih prepustili nacističnim klavcem.