Vrnitev na začetek

Prehod v novo leto ponuja priložnost za nov začetek, kar velja tudi za odnose med Evropsko unijo in Združenim kraljestvom, ki bo konec tega meseca, po potrditvi ločitvenega sporazuma v britanskem in evropskem parlamentu, po 47 letih zapustilo povezavo, ki jo je v marsičem usodno sooblikovalo.

Pred vsakim novim začetkom je pomembno priti do zaključka o tem, kaj je pravzaprav tisto, kar z njim želimo spremeniti. Zaključek, na katerega v zvezi z brexitom še vedno čakamo, se nanaša na vprašanje, kakšne odnose si Unija v prihodnosti želi imeti s svojo nekdanjo članico. EU na to vprašanje še ni našla odgovora, niti se v minulih treh letih, kolikor so trajala pogajanja o pogojih britanskega izstopa, ni pretirano trudila, da bi ga poiskala. Tu in tam se je tudi vedla, kot da to niti ni njena naloga, ampak predvsem odločitev za britansko stran.

Ne glede na to bo v tem letu imela priložnost, da prenovi svoje odnose z Združenim kraljestvom in jih postavi v novo ravnovesje. V tem času bo morala razmisliti tako o političnih kot o strateških vidikih izstopa ene gospodarsko najrazvitejših držav, z enim največjih obrambnih proračunov in stalne članice varnostnega sveta OZN. Razmisliti bo morala, kako tesen politični, gospodarski in varnostni odnos si želi imeti z Združenim kraljestvom, ko to dokončno postane »tretja država«, oziroma koliko je v gradnjo takšnega odnosa pripravljena vložiti tudi sama. Prav tako bo morala pretehtati, ali si lahko privošči, da se Združeno kraljestvo iz gospodarskega partnerja čez noč spremeni v (nelojalnega) konkurenta.



Več evropskih politikov, med njimi predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen, je v izteku lanskega leta izrazilo dvom o tem, da bo Bruslju in Londonu v enajstih mesecih, kolikor bo trajalo prehodno obdobje, ki se bo začelo po uradnem izstopu države iz EU 31. januarja, uspelo skleniti prostotrgovinski dogovor, ki bo predstavljal temelj prihodnjih odnosov. Novi evropski komisar za trgovino, Irec Paul Hogan, je celo napovedal, da bo Boris Johnson moral snesti svojo obljubo glede časovnega okvira za nov trgovinski dogovor, tako kot je oktobra lani snedel tisto o novem odlogu brexita.

Take izjave niso najobetavnejša uvertura v naslednjo fazo pogajanj. Kažejo namreč na velike razlike v prioritetah obeh pogajalskih strani. Kažejo tudi na to, da vrh evropske politike na brexit še vedno gleda predvsem kot na pravno vprašanje, ne pa tudi kot na politično oziroma strateško. V kombinaciji z napovedjo britanskega premiera, da njegova vlada ne bo zaprosila za podaljšanje prehodnega obdobja, ustvarjajo vtis, da se EU in Združeno kraljestvo spet premikata v smeri prepada oziroma trdega brexita, po katerem bodo trgovinski odnosi med Unijo in njeno takrat že nekdanjo članico temeljili na pravilih Svetovne trgovinske organizacije (WTO).

Čeprav se to morda ne sliši tako slabo, med članstvom v EU oziroma na evropskem enotnem trgu in v carinski uniji ter trgovanjem na podlagi pravil WTO obstajajo znatne razlike, prehod iz enega v drugi režim pa bi se najverjetneje manifestiral tako v povečanju carinskih kot regulativnih ovir na obeh straneh Rokavskega preliva ter posledično v manjši gospodarski aktivnosti. Tudi zato bo druga faza brexita najmanj tako pomembna, kot je bila prva.