Vsaka šola nekaj stane

Neposredni strošek Koprivnikarjevega potovanja v Dubaj je povsem irelevanten. A, ker je to potovanje zdaj bomba v rokah sindikatov, nas bo stalo več deset milijonov. Pogajalec mora paziti na vsak korak. To je čivk nekdanjega ministra Gregorja Viranta, avtorja veljavnega plačnega sistema v javnem sektorju, v katerem je komentiral vpliv odziva javnosti na aktualne ministrske izlete na tuje.

O (ne)potrebnosti teh potovanj pričakovano kritično poročajo mediji, ta tematika se je seveda znašla tudi na transparentih protestnikov, ki zahtevajo višje plače. Vsak izkušen politik bi moral vedeti, da se bo iz teh »službenih potovanj« med stavko, še posebno če ga čakajo v kratkem volitve, izcimilo to, kar se je. Strinjati se je mogoče, da tehnično gledano v vladi sicer niso storili prav nič narobe, saj pogajanja s sindikati ne potekajo. Kot veliko napako pa jih je mogoče oceniti s političnega stališča in stališča minimalne empatije do volivcev. Če premoreš vsaj malo občutka za ljudi, res ni težko predvideti, da jih bo to zrevoltiralo. Povsem utemeljene se tako zdijo cinične pripombe, da se novi obrazi zadnjih parlamentarnih volitev v štirih letih politične obrti niso kaj prida priučili.

Izkušnje so res najboljše učiteljice, težava je le, da so njihovi računi navadno zelo visoki. Najverjetneje novi politični spodrsljaj Cerarja seveda ne bo politično pokopal, da bo vlado sestavljal še enkrat, pa je iz več vzrokov vendarle težko verjeti. A kot pravijo analitiki: tokratne volitve bodo negotove do samega konca, večinoma bosta na rezultat spet močno vplivala volilna udeležba in to ali bodo volivci izbirali na temelju racionalnih argumentov ali pa se bodo spet podali v iskanje novega mesije. Vsakokratno upanje na odrešitelja se je do zdaj izkazalo za utopijo.