Vse bo v redu

Ko Kitajska kihne, imamo v hipu epidemijo najhujšega virusa. Tistega, ki povzroča tesnobo. Zahodni svet je desetletja razvijal odvisnost od kitajskega trga in ne glede na to, ali je šlo za velika gospodarstva ali majhne družbe, so vsi poskušali najti prostor pod kitajskim soncem. To je preprosto zahtevala logika kapitala, pomešana s psihologijo poslovanja. Ne glede na to, ali je šlo za proizvajalce letal ali pridelovalce česna, nihče si ni mogel privoščiti, da ga ne bi bilo na tisti drugi strani Vélikega zidu.

Seveda je bilo sleherno upočasnjevanje kitajske rasti kot hladna prha za ves svet. Kdo bo kupoval pregrešno drage land roverje, če ne kitajski srednji razred? In komu bodo ekološko ozaveščeni Evropejci prodajali plastiko, če ne kitajskim proizvajalcem vseh mogočih stvari? Še pred nekaj leti smo tarnali, da naš planet nima dovolj naravnih bogastev, da bi z njimi zadovoljili potrebe hitre rasti najštevilnejšega naroda, kaj bi pa morali storiti zdaj – se veseliti ali jokati, ker Kitajska ne bo nič več kupovala toliko surovin, kolikor se je zdelo, da jih bo potrebovala na poti k statusu največje gospodarske sile sveta.

Nikakršnega dvoma ni, da Kitajska še kako zadeva vse nas, tako da je tudi upočasnjevanje kitajske rasti problem prav vseh. Vendar se ne smemo prepustiti virusu tesnobe. Vse bo redu. Delno zato, ker azijska sila ne bo dovolila kaosa znotraj svojih meja niti v ringu globalnega gospodarstva. Delno pa tudi zato, ker nas bodo ohlajene kitajske številke končno prisilile, da razmislimo, kaj vse smo zanemarili doma.

Odprtost in globalizacija sta veliki značilnosti našega časa, vendar smo v tem končno sklenili krog, ki nas spet vodi do nas samih. Vsaka evropska država bo bolj ali manj občutila, ko bo Kitajska kihnila. In ostala na nogah. S prstom na čelu in pogledom, uprtim v lastno prihodnost.