Všečnejši zorni kot

Odkar je Ivica Todorić končal prevzem Mercatorja, je ta tema izgubila večino svojega naboja. Se pa zdaj najdejo zaskrbljeni posamezniki, ki štejejo, koliko hrvaških izdelkov je na Mercatorjevih letakih in prodajnih policah v Sloveniji, svarijo pred invazijo Agrokorja in izginjanjem Mercatorjeve (in s tem slovenske) biti. Drugi kljub vsej dobri volji ne opažajo pri najboljšem sosedu nobenih sprememb in zavračajo teorije zarot.

Kaj je res? Dokler je na policah vse, česar smo vajeni, in še več, dokler nič ključno slovenskega ne manjka, lahko pritrdimo drugim. Zaznavanje blagovnih znamk je pač »dan potem« drugačno, pod močnejšo lupo je izvor izdelka. Pri čemer pa v poplavi globaliziranih proizvodov niti ne vemo (več) čisto dobro, kaj sploh je čigavo. In pozabljamo, da imamo marsikaj (tudi Agrokorjevega) že zelo dolgo v ponudbi, pa niti nismo opazili. Če se pa kak globalni izdelek umakne ugodnejšemu, kakovostnejšemu in/ali cenejšemu hrvaškemu, četudi iz Todorićevega obrata, ne bo nič narobe.

A zatišje seveda ne pomeni, da ni treba pozorno spremljati spoštovanja danih Agrokorjevih zavez, ki zadevajo slovenske dobavitelje, blagovno znamko Mercator, pravice delavcev. Znano je, denimo, da je prav Agrokor zaradi ruskega embarga na uvoz hrane veliko izgubil in da bo toliko bolj brezkompromisno iskal nove prodajne možnosti.

Vsekakor pa je v tej zgodbi zanimivejša druga stran, na stežaj odprto okno priložnosti za slovenske dobavitelje. Ti morajo zamenjati zorni kot, se znebiti strahu pred močnimi tujimi znamkami in vse sile usmeriti v načrt, kako slovenske izdelke spraviti v široko mrežo, ki bo napajala 18-milijonski trg. Mercator, pravijo tamkajšnji vodilni, jim je pri tem lahko v veliko pomoč, »vstopna točka in filter«. Na ravni skupine nameravajo oblikovati konkurenčno regionalno platformo dobaviteljev: skupina bi zbrala dobavitelje, ki so osredotočeni na lastne blagovne znamke, jih razvijajo, vanje investirajo, so dovolj ambiciozni in sposobni pokrivati več trgov. Njihove blagovne znamke bi bile konkurenčne za velike multinacionalke, trgovec pa bi laže konkuriral diskontom. Ki so mu, mimogrede, trenutno najnevarnejši, tako na regijskem kot na nacionalnih trgih.

Za boljše razumevanje – primer: v regiji obstajajo štirje pravi pršuti, kraški, istrski, dalmatinski in črnogorski. Zamislite si polico, na kateri bi bili lepo razvrščeni vsi štirje. Vsak potrošnik bi bil zadovoljen, Slovenec, Hrvat, Srb, Bosanec in Črnogorec. Ne pa, da se tresemo: »Joj, dalmatinski pršut bo prišel v Slovenijo«. Če ga bo potrošnik hotel, bo prišel. In naprej, če bi postavili v vrsto te štiri pršute, bi, recimo, španski in italijanski pršutarji težko prišli blizu. To je prava logika, ki jo morajo slovenski dobavitelji sprejeti.

Sliši se dobro. Seveda pa bo prag za vstop na platformo visok, prestopili ga bodo lahko le nekateri. Večina živilcev bo ostala na lokalni ali nacionalni ravni. Ti nimajo novega okna, a če bodo hoteli parirati vse agresivnejšim tujim ponudnikom, bodo morali hitro in temeljito pospraviti po hiši. Ne oziraje se na Agrokor.