Vsi ljudje hitijo

Zakaj je treba novelo zakona o integriteti in preprečevanju korupcije sprejeti po skrajšanem postopku (in posledično z manj javne razprave)? I, ker se, ko gre za preprečevanje korupcije, vendarle vedno mudi, je bil na seji kolegija predsednika državnega zbora nazoren prvopodpisani predlagatelj novele, poslanec Borut Sajovic (LDS).

Poslanska plemenitost je v primeru protikorupcijskega zakona ne samo bajeslovna, ampak že nesramna. Poslancem, ki se krčevito borijo proti uzakonitvi nezdružljivosti poslanske in županske funkcije, tabuja slovenskega parlamentarizma, se z novelo mudi, češ, korupcija je vsenaokrog, zatorej je nekaj treba storiti. Pohiteti, seveda. Da so na začetku leta sami oblikovali zakonske spremembe, s katerimi so posegli v določbe o »omejitvah poslovanja na lokalni ravni«, natančneje, v volilnih bazah poslancev, so že pozabili. Takrat najbrž še niso vedeli, da se pri preprečevanju korupcije vedno mudi, ali pa se jim problematika ni zdela tako pereča.

Medtem je na komisiji za preprečevanje korupcije že nastajal dolg seznam nejasnosti, slabosti in drugih pomanjkljivosti zakona, ki smo ga pred slabim letom prav tako sprejeli na hitro, četudi smo z njim prvič uvedli regulacijo lobiranja. Poslanci, ki se jim mudi, pri predsedniku komisije Goranu Klemenčiču očitno niso niti iz vljudnosti povprašali, ali bi bilo regulacijo koruptivnega ravnanja z javnimi sredstvi na funkcijah, dobljenih na volitvah (in zlasti po njih), ter trgovanja s tako pridobljenim vplivom treba še kako okrepiti. Pa je komisija, ker se je zaradi poteze poslancev mudilo, razmeroma hitro sama pripravila novelo zakona, pri čemer se, kot kaže, ni posvetovala z vsemi neodvisnimi državnimi organi, ki bi že zaradi njihove funkcije v sistemu lahko imeli kakšno vsebinsko pripombo.

In smo spet soočeni s hitroročno novelo pomembnega zakona, ki sicer uvaja nekatere nesporno dobrodošle novosti, kot so redne revizije dela komisije ali zahteva po razkritju tihih družbenikov podjetij, kadar ta poslujejo z državo. Toda ker, podobno kot lani, spet ni bilo široke razprave o nekaterih pomembnih področjih, ki jih ureja zakon, se utegne kaj hitro spet muditi – s še eno novelo zakona o integriteti.

Denimo: lani smo uredili lobiranje, in sicer tako, da so se pritoževali funkcionarji, lobisti, zlasti pa direktorji in sindikalisti ter nevladne in 'nevladne' organizacije, letos uvajamo popravke, ki naj bi odpravili »monopol lobistov«. Katerih? Danes je menda registriranih štirideset. Koliko jih bo jutri, če bomo predstavnikom interesnih skupin (katerihkoli že) pustili odprta vrata v svet interpretacij njihovega vplivanja? Parcialni cilji se z zelo malo domišljije znajdejo na meniju, s katerega lahko hitro izberemo med plemenitimi cilji »krepitve pravne države, demokracije in varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin«. Interesni boj za take cilje v novem zakonu namreč ni več opredeljen kot lobiranje. To poslancev, ki si morajo zapisovati stike z lobisti, ne skrbi.