Vsi odtenki ameriške »ukrajinske« afere
Preiskava o razrešitvi republikanskega predsednika Donalda Trumpa
Odpri galerijo
Kompleks Watergate v ameriški prestolnici Washington. Foto Hyungwon Kang
»Sledite denarju!« je sredi razkrivanja temačnih plati predsednika Richarda Nixona vir »Globoko grlo« v arlingtonski garaži svetoval novinarju Washington Posta Bobu Woodwardu. Štiristo milijonov zadrževane ameriške vojaške pomoči Ukrajini, zaradi katere kongresni demokrati preiskujejo razrešitev sedanjega republikanskega prvaka ZDA, še ni tako daleč, s svojimi različnimi ravnmi pa se ameriška »ukrajinska afera« že zdaj približuje eksplozivnosti Watergata.
Če je bilo najpomembnejše vprašanje v aferi, imenovani po stanovanjskem objektu ob reki Potomac, ali je predsednik ZDA baraba, velik del države sploh ne dvomi o upravičenosti take oznake za sedanjega republikanskega prvaka v Beli hiši. A se je dokazom Trumpovega nepravičnega odnosa do Ukrajine nekoliko približalo le sredino pričanje ameriškega veleposlanika v EU, tudi Gordon Sondland pa je samo domneval predsednikove osebne politične razloge za zadrževanje vojaške pomoči. Po drugi strani pa tudi republikanski kongresniki še niso odkrili čudežne paličice, ki bi Trumpa oprostila krivde.
To pa je samo eden od ravni sedanje ameriške predsedniške afere. Gre tudi za ustavne pristojnosti predsednika države v odnosu do zakonodajne veje oblasti in za prihodnost vseh mednarodnih odnosov. Številni demokrati še vedno verjamejo, da je k izvolitvi Trumpa pripomoglo rusko vmešavanje v predsedniške volitve leta 2016. Republikanci pa iščejo dokaze o ukrajinskem vpletanju na demokratski strani z razkrivanjem »umazanije« v osebnem življenju njihovega predsedniškega kandidata. Z iskanjem širše demokratske korupcije pa se zavzemajo tudi za preiskavo delovanja nekdanjega podpredsednika Joeja Bidna v Ukrajini.
Demokrati, nasprotno, Trumpu po selitvi v Belo hišo očitajo vodenje zunanje politike, ki ustreza ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu in drugim svetovnim avtokratom, in to ne le v primeru Ukrajine. Tudi po dveh tednih zaslišanj še niso odkrili kadeče puške, a verjamejo, da dovolj dima zagotavlja že smrad, ki se vije iz vse zunanje politike republikanskega predsednika. Trump odgovarja s poudarjanjem zunanjepolitičnega gesla »Najprej Amerika« po tistem, kar sam vidi kot podrejanje ameriških interesov drugim državam v času svojih predhodnikov – še posebno v mandatu demokratskega predsednika Baracka Obame.
Preiskava za predsednikovo razrešitev prehiteva volitve, ki bi morale biti čez manj kot leto dni, a bo o usodi Trumpa in celotne ameriške politike vendarle odločalo javno mnenje. Če se bo to v veliki večini obrnilo proti predsedniku, bo Ukrajina postala njegov Watergate, za zdaj pa ameriška javnost ostaja bolj ali manj sovražno razdeljena. Že to je gotovo všeč vsem sovražnikom tradicionalno posebne vloge »nove celine« v svetu.
Če je bilo najpomembnejše vprašanje v aferi, imenovani po stanovanjskem objektu ob reki Potomac, ali je predsednik ZDA baraba, velik del države sploh ne dvomi o upravičenosti take oznake za sedanjega republikanskega prvaka v Beli hiši. A se je dokazom Trumpovega nepravičnega odnosa do Ukrajine nekoliko približalo le sredino pričanje ameriškega veleposlanika v EU, tudi Gordon Sondland pa je samo domneval predsednikove osebne politične razloge za zadrževanje vojaške pomoči. Po drugi strani pa tudi republikanski kongresniki še niso odkrili čudežne paličice, ki bi Trumpa oprostila krivde.
To pa je samo eden od ravni sedanje ameriške predsedniške afere. Gre tudi za ustavne pristojnosti predsednika države v odnosu do zakonodajne veje oblasti in za prihodnost vseh mednarodnih odnosov. Številni demokrati še vedno verjamejo, da je k izvolitvi Trumpa pripomoglo rusko vmešavanje v predsedniške volitve leta 2016. Republikanci pa iščejo dokaze o ukrajinskem vpletanju na demokratski strani z razkrivanjem »umazanije« v osebnem življenju njihovega predsedniškega kandidata. Z iskanjem širše demokratske korupcije pa se zavzemajo tudi za preiskavo delovanja nekdanjega podpredsednika Joeja Bidna v Ukrajini.
Demokrati, nasprotno, Trumpu po selitvi v Belo hišo očitajo vodenje zunanje politike, ki ustreza ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu in drugim svetovnim avtokratom, in to ne le v primeru Ukrajine. Tudi po dveh tednih zaslišanj še niso odkrili kadeče puške, a verjamejo, da dovolj dima zagotavlja že smrad, ki se vije iz vse zunanje politike republikanskega predsednika. Trump odgovarja s poudarjanjem zunanjepolitičnega gesla »Najprej Amerika« po tistem, kar sam vidi kot podrejanje ameriških interesov drugim državam v času svojih predhodnikov – še posebno v mandatu demokratskega predsednika Baracka Obame.
Preiskava za predsednikovo razrešitev prehiteva volitve, ki bi morale biti čez manj kot leto dni, a bo o usodi Trumpa in celotne ameriške politike vendarle odločalo javno mnenje. Če se bo to v veliki večini obrnilo proti predsedniku, bo Ukrajina postala njegov Watergate, za zdaj pa ameriška javnost ostaja bolj ali manj sovražno razdeljena. Že to je gotovo všeč vsem sovražnikom tradicionalno posebne vloge »nove celine« v svetu.
