Vzhajanje NSi

Osmi kongres Nove Slovenije je bil po prepričanju novega starega vodstva stranke prelomen. Pri tem izhajajo iz ugotovitve, da so se razmerja sil na desnici po zadnjih parlamentarnih volitvah drastično spremenila. Prepričani so, da je doslej vodilna SDS začela izgubljati tla pod nogami, njen premik proti radikalni desnici pa odpira široko polje za lovljenje glasov na zmerni desnici. Spravljivost, zmernost, ekonomska liberalnost in odločnost končati delitve na ideoloških temah iz polpretekle zgodovine, to so prvine, ki naj bi NSi zagotovile večjo sprejemljivost pri tistem delu volivcev, ki so utrujeni od desetletnega kopanja po zgodovinskih bolečinah in nenehnega zidanja sovraštva do drugače mislečih.

Usmeritev novega starega vodstva je na kongresu dobila prepričljivo potrditev, čeprav tudi nasprotniki rušenja mostov do SDS ne morejo reči, da so bili popolnoma poraženi. Četrtinske podpore za Aleša Hojsa ni mogoče spregledati, kar priča o tem, da spogledovanje NSi z ambicioznejšo prihodnostjo ne bo potekalo tako enostavno, kot so si predstavljali mladci v stranki. Takšen rezultat kongresa med drugim daje odgovor, zakaj je NSi odstopila od pogovorov o vstopu v koalicijo s SMC. Očitno je - česar so se zagotovo zavedali tudi sami - da bi z morebitnim sodelovanjem v levosredinski koaliciji tvegali prehude spore v stranki, še preden bi utrdili svoje vrste.

Ker je slovenski politični prostor zadnjih nekaj let postal preveč nestabilen, je skoraj nemogoče napovedati, kaj se bo v prihodnje dogajalo. To velja tudi za NSi, ki je z umirjenim receptom že poskusila na zadnjih volitvah, a večjih rezultatov ni požela. Kljub temu je mogoče na podlagi preverljivih dejstev potegniti nekaj sklepov, zakaj bi lahko krščanski demokraciji uspelo. Imajo predsednico Ljudmilo Novak, ki je danes nesporna voditeljica, saj je sprejemljiva tako za avantgardiste kot za konservativce v stranki. S svojim umirjenim, uravnoteženim in dialoškim pristopom bi lahko postala zanimiva tudi za širše množice.

V NSi imajo mlado in neobremenjeno ekipo politikov, ki se ni pripravljena preveč zadrževati pri ideoloških temah. Gre za politike, ki mislijo in živijo politiko v žlahtnem pomenu besede. Prav tako imajo tradicijo slovenske pomladi, ki jo pooseblja evropski poslanec Lojze Peterle. Imajo program, ki odstopa zlasti v gospodarskem delu. Čeprav ga tudi v sami stranki nekateri označujejo za preveč neoliberalnega, je med gospodarstveniki požel veliko odobravajoče pozornosti.

Skratka, v Novi Sloveniji so po izpadu iz parlamenta in kasnejši vrnitvi v prvo politično ligo začeli graditi na novih temeljih, v katere so povezali različne sestavine, ki lahko obetajo. Ali, kot je zapisal kolumnist Luka Lisjak Gabrijelčič, je »testo zmerne in ekonomsko-liberalne krščanske demokracije zgneteno, zdaj ga je treba le še pustiti vzhajati«. Pri tem pa bo treba paziti še na pravo temperaturo in prepih. Motečih dejavnikov pri vzhajanju stranke bo zagotovo več kot preveč.