Vzporedna resničnost

Aktualnost ni poceni.

Objavljeno
18. september 2019 06.00
Posodobljeno
18. september 2019 06.00
KARIKATURA: Marko Kočevar
V Portorožu se je sinoči začelo vsakoletno slavljenje domače filmske produkcije. Če pravimo, da v umetnosti živi vzporedna resničnost družbe, ki odseva stanje splošnega duha in navzven neko nacionalno identiteto, potem Slovenci, vsaj kar se izvirne kinematografije tiče, gotovo živimo bolj grenko kot sladko socialno dramo. Ta žanr v slovenski kinematografski produkciji prevladuje že nekaj let. Domišljijo umetnikov, gledano počez, še najbolj vznemirjajo intimni odnosi in razmerja v družinah in družinicah ter usode tako ali drugače nesrečnih posameznikov, ki jih nato čustveno obdelujejo in izpovedujejo. Ta slovenski filmski ekspresionizem pa je vendarle bolj kot obče stanje duha morda simptomatičen za stanje nacionalne kinematografije.

Aktualnost ni poceni. Da bi se lahko ažurno in kritično odzivali na sedanje dogodke v družbi ter jih postavljali v globalno relevanten kontekst, bi morali imeti visoko razvite produkcijske pogoje in sredstva. Tako tudi poskusi premišljanja in osmišljanja travmatičnih trenutkov skupne preteklosti večkrat z distanco izgubijo svoj naboj in zgrešijo namen. Včasih je resničnost pač bolj filmska od fikcije ter je zato ni treba posebej gnesti in preoblikovati. Morda tudi zato dokumentarci postajajo paradna disciplina slovenskega filma.

Za drugačen, generacijski pogled in tematski premik, je že lani poskrbel režiserski podmladek. Medtem ko mladina jemlje zalet za nov naskok, je letos spet na vrsti starejša (srednja) generacija filmarjev, kar kaže na zdravo ravnovesje. Programski selektorji zaznavajo tematske spremembe v letošnji beri. Slovenski film se menda odmika od socialne drame, v bolj angažiran, politično kritičen triler, no, vsaj socialno kriminalko. K žanrski pestrosti pripomorejo tudi umetniški filmi s samosvojimi poetikami in ... grozljivke, ki kljub temu da (nekatere) niso deležne institucionalne finančne podpore in se ne vrtijo med izbranci na Slovenskem filmskem festivalu, najdejo pot do svojega občinstva. Upamo, da vse to nakazuje, da ima slovenska filmska zgodba vendarle vsako leto srečen konec.