Tiskane izdaje
Pred leti za 50-krat, zdaj pa za »le« 40-krat večjo verjetnost, da se motorist na cesti smrtno poškoduje v primerjavi z drugimi udeleženci v prometu, bi kdo lahko imel za uspeh. Tudi zato, ker je motoristov na cesti vse več. A to je daleč od uspeha. Predvsem ker so nesreče najpogosteje posledica neodgovornega, celo objestnega, največkrat pa malomarnega in neprevidnega ravnanja. Nečesa, kar bi bilo mogoče preprečiti.
Če bi želeli natančno ugotoviti vzrok prometne nesreče, bi se je morali lotiti v slogu preiskovanja letalskih nesreč. Upoštevati vsako podrobnost. Ugotoviti, zakaj je letos več smrtnih žrtev med motoristi kot v istem obdobju lani, je težko. Celo hitrost, ki se največkrat omenja kot glavni vzrok, ima več dimenzij. Morda bi kdo, ki ima več izkušenj, ovinek, ki je bil za nekoga pod istimi pogoji usoden, odpeljal brez večjih pretresov.
Hitrost je resda lahko glavni vzrok, a jeziček na tehtnici, ki niha med življenjem in smrtjo, lahko skriva še veliko drugih malenkosti, ki vodijo v tragičen konec motorističnega izleta. Še vedno je težava tudi to, ker motoristov, kaj šele kolesarjev, avtomobilisti ne obravnavajo kot enakovrednih udeležencev prometa. Kot v vseh neprijetnih zadevah tudi pri tem s prstom radi pokažemo na institucije kot glavne odgovorne za slabo stanje. Včasih sicer upravičeno, a v prometni varnosti imamo udeleženci prevelik vpliv, da bi krivce iskali drugje. Predvsem je vsakdo odgovoren zase in s svojim ravnanjem tudi za druge.
Ko se bomo vsi zavedali, da je na cestah treba upoštevati pravila (čeprav se nam upravičeno ali neupravičeno zdijo trapasta), da je treba biti zelo discipliniran, strpen in razsoden, a tudi izkušen, bo za motoriste (in druge udeležence) verjetnost, da pridejo živi na cilj, veliko večja, kot je zdaj.
