Z Evropo po francosko

Medtem ko Slovenija s solidno gospodarsko rastjo, ki je med najvišjimi v Evropski uniji, in s fiskalnimi kriteriji, ki sploh niso najslabši, za vsako ceno drvi v striktno spoštovanje maastrichtskih obljub in rokov – tudi za ceno zmanjševanja domače porabe, gospodarske rasti in socialnih konfliktov – se v Evropski uniji že kažejo znaki popuščanja največjim proračunskim grešnicam. Slovenska politika, ki ji je lanska grožnja s »trojko« očitno dokončno vcepila v glavo tipično slovenski strah pred tem, »kaj bo rekla Evropa«, pa tega nikakor noče videti.

Nemčija v Evropi seveda še vedno vztraja pri fiskalni disciplini. »Recht und Ordnung« je od nekdaj njen princip, ki si ga tudi zaradi svoje fiskalne kondicije lahko privošči. Toda že v novi evropski komisiji se to načelo hitro začne krhati. Vzrok nista le ta čas najbolj nevarni evropski »bolnici« Francija in Italija, ampak predvsem zaskrbljenost za celoten evropski projekt. Kajti Evropa še ni iz krize in še zdaleč ni tako trdna, kot bi se komu zdelo.

Če Junckerjeva komisija na obe veliki evropski grešnici, ki prihodnje leto očitno ne bosta izpolnili zahtevanih kriterijev, pritisne s sankcijami, bi utegnil biti učinek povsem nasproten od želenega. Denarne kazni bi proračunsko luknjo še povečale, še huje pa bi bilo, ker bi tak diktat Bruslja ljudi samo še bolj odvrnil od Evrope in jih potisnil še globlje v naročje evroskeptikov in skrajnodesničarskih populistov. Zlasti v Franciji, kjer neverjetno hitro raste moč Le Penove, bi bilo to izjemno nevarno.

Čeprav so milijardne kazni za proračunske grešnike od lani v Uniji možne, je torej najmanj v francoskem primeru malo verjetno, da jih bo Bruselj uporabil. Bolj logično je pričakovati iskanje nekakšne vmesne poti in nekoliko daljšega roka za zmanjšanje primanjkljaja, kar je smiselno tudi na vseevropski ravni. Kajti zavedati se je treba, kot je pred kratkim zapisal Spiegel, da ima Evropa kljub vsem združevalnim procesom še vedno dva velika problema, ki sta večja od vseh drugih. Prvi so države, ki mimo skupnih pravil rade počno, kar se jim zdi (Grčija, Velika Britanija), drugi in samo na prvi pogled manjši problem pa je dilema, kako ob vseh novih pravilih in skupnih mehanizmih (bančna, fiskalna ... unija), ki naj bi skupnost utrdili in jo obvarovali pred novimi krizami, ohraniti zaupanje ljudi v te skupne evropske projekte. Če namreč hočejo evro in EU postaviti na bolj solidne temelje, bodo nujni nadaljnji posegi v suverenost nacionalnih držav, ki pa jih brez fundamentalnega zaupanja ljudi v Bruselj ni mogoče doseči.

Slovenija, ki ji neevropskosti nikakor ni mogoče očitati, ima torej več manevrskega prostora, kot si ga je sposobna vzeti njena do Bruslja pogosto preveč servilna diplomacija. To seveda ne pomeni, da naši problemi niso zelo resni in da se jih ni treba lotiti z vsemi silami. Toda če je socialno manj boleč izhod iz krize dovoljen »velikim članicam«, si tudi mi lahko privoščimo krizo reševati bolj postopoma in tudi bolj po svoji meri. Panično stiskati za vrat predvsem tiste, ki jih je kriza že do zdaj najbolj prizadela, in iz Slovenije delati Grčijo samo zato, da bi bili všeč Evropi, je zato neodgovorno in tudi zelo tvegano početje.