Za oblikovalskimi linijami

V Ljubljani na Brnčičevi ulici stoji Studio Gorenje, kjer se je mogoče sprehoditi skozi salon izdelkov in kuhinj našega največjega proizvajalca gospodinjskih aparatov. A za brezhibnimi oblikovalskimi linijami ni vse tako bleščeče, kot se zdi na prvi pogled.

Potem ko so že septembra mali delničarji opozorili, da Gorenje ne dosega ciljev iz sprejete strategije do leta 2020, so po letošnjih devetmesečnih rezultatih družbe zaskrbljeni še nekateri nadzorniki, nezadovoljstvo pa narašča tudi med lastniki. Tako so ta teden kar trije, ki imajo skupaj skoraj 12 odstotkov delnic, zahtevali zamenjavo predsednika in namestnika nadzornega sveta, Marka Voljča in Uroša Slavinca.

Kot kaže, delničarje mineva potrpljenje. Skrbi jih prepočasno razdolževanje velenjske družbe, prenizka dobičkonosnost, eden od delničarjev pa omenjenima nadzornikoma očita celo prijateljske odnose s predsednikom uprave Franjem Bobincem. Nadzorni svet je v torek javno zavrnil namige o neenotnosti in prijateljskih odnosih, a že istega dne so v javnost pricurljale informacije, da razpoke med nadzorniki vendarle so.

Ali bo nezadovoljnim delničarjem uspelo s predlagano zamenjavo dveh nadzornikov, po kateri pričakujejo tudi spremembe v vodstvu Gorenja, je težko napovedati, saj se bo moralo s tem na skupščini strinjati kar 75 odstotkov lastnikov. A tudi če jim s tem predlogom ne bo uspelo, bi lahko bila uprava velenjske skupine na prepihu čez pol leta, ko se bo Voljču in Slavincu iztekel mandat.

Krmarjenje Gorenjeve barke nedvomno ni enostavno, saj pluje po zahtevnem zrelem trgu, kjer je konkurenca neizprosna. Čeprav skupina zaposluje kar 11.000 ljudi, je njena barka proti gigantom, kot so Bosch, Whirpool in Electrolux, majhna, cena delovne sile pa pri nas prav tako že dolgo ni več konkurenčna prednost. A glede na capljanje za lastnimi načrti je težko razumljivo, zakaj so nadzorniki več kot leto dni pred iztekom mandata Bobincu podelili štafeto za novo petletko na čelu Gorenja. Nobenega zagotovila ni, da bi z drugim šefom barka zaplula v bolj mirno morje, a nadzorni svet bi z drugačno odločitvijo vsaj dal signal, da si za to prizadeva.

Da družbi v lovljenju ciljev pohaja sapa, je oktobra letos priznala celo uprava Gorenja, ki zdaj kot zlato rešilno vrv ponuja iskanje strateškega partnerja. V tem vidijo izhod tudi nekateri delničarji, a vprašanje je, ali in za kakšno ceno je to izvedljivo. Navsezadnje je pred dobrim letom brez jasnih pojasnil od prevzema Gorenja odstopil Panasonic - uradno zato, ker da se to ne sklada z njihovo strategijo. Kritiki pa opozarjajo, da velenjska družba zdaj ni najbolj zaželena nevesta.

O Gorenju, ki v Šaleški dolini zagotavlja več kot 4000 delovnih mest, bo svoje morala reči tudi država, ki je tam prek Kada 16-odstotna lastnica. Gorenje je v strategiji upravljanja uvrščeno med pomembne naložbe, zato se bo država morala odločiti, ali bo lastništvo in vpliv v tej družbi ohranjala ali pa ga bo prepustila strategu oziroma kakšnemu drugemu zasebnemu lastniku. Za zadnje bo treba spremeniti strategijo upravljanja.