Za otroke gre, ne političen prestiž
Nereševanje otroške srčne kirurgije.
Odpri galerijo
Prof. Igor Gregorič je zatrdil, da pri njem korupcije ne bomo našli. FOTO: Tomi Lombar/Delo
Igor Gregorič je priznan slovenski kirurg, ki deluje čez lužo. Cerarjeva vlada ga je povabila, da bi v Sloveniji rešil program otroške srčne kirurgije, ki so ga v kliničnem centru popolnoma zavozili in ga desetletje neuspešno reševali. Prišel je, obljubil, da bo delal brezplačno in zagrizel v projekt. Ustanovljen je bil Nacionalni inštitut za otroške srčne bolezni (NIOSB). Dobil je finančno podporo, danes pa še vedno ne deluje. Zakaj?
Zato, ker je bil NIOSB projekt zgrešene politike. Politika je nastavila direktorico inštituta, s katero si Gregorič ni mogel veliko pomagati. Politika je narekovala, kdo od strokovnjakov je v inštitutu zaželen in kdo ne. To je vodilo k temu, da so bili nekateri zdravniki k sodelovanju povabljeni tako zelo prepozno, da so si poiskali druge zaposlitve, UKC pa je ostal brez kardiologov. V hudi kadrovski stiski je politika pred voilitvami vnovič pritisnila na Gregoriča, naj vendarle pohiti s pomočjo. In je. V UKC je ad hoc poslal nekaj zdravnikov. Njihovo nekaj dnevno delo v Sloveniji je bilo v nasprotju s priporočili komisije mendarodnega nadzora nad otroško kirurgijo, ki ji je predsedoval prav Gregorič! Zgodil se je zaplet, Gregorič pa se je umaknil, češ da v UKC zdravnikov ne bodo več pošiljali, dokler na inštitut ne bo prenesen program obravnave otrok s prirojenimi srčnimi napakami.
A do tega, sodeč po včerajšnji izjavi ministra za zdravje, ne bo prišlo. V kliničnem centru si namreč ne predstavljalo, da bi znotraj njihove ustanove deloval drug samostojen javni zavod. Opozarjajo, da je bila taka zamisel že v osnovi zgrešena. Do nje je prišlo, ko so se v UKC razmere na področju otroške srčne kirurgije po več letih začele urejati, zato je bila tudi nesmiselna. Ampak politika je jahala na drugih interesih in jih smisel ni zanimal. Ko so z ustanovitvijo NIOSB dosegli odhod določenih ‘problematičnih’ oseb iz UKC, se je tudi gorečnost za inštitut ohladila. Gregorič je izrazil razočaranje zaradi gonje proti NIOSB, ki jo v zadnjem času opaža v javnosti. Po njegovih besedah ugotovitve, da inštitut ni potreben, temeljijo na lažnih novicah.
Ob odkritem uporu njegovih nasprotnikov čudi njegovo vztrajanje pri projektu. Sprašujejo se, če ga nemara vendarle ne vodijo finančni interesi. Ugiba se o nasedli kliniki v Mehiki, kjer naj bi izgubil precej denarja in nekaterih drugih navezavah. Gregorič pravi, da pri njem korupcije ne bomo našli. Jasno mu je, da v tem okolju najprej pomislimo na korupcijo, ampak sam zatrjujejo, da je njegovo vodilo zgolj in samo dobrobit otrok!
Kljub temu ga v UKC zavračajo. Poiskali so svoje rešitve, kam bodo umestili NIOSB, če sploh, pa bo jasno po decembrskem sestanku.
Zato, ker je bil NIOSB projekt zgrešene politike. Politika je nastavila direktorico inštituta, s katero si Gregorič ni mogel veliko pomagati. Politika je narekovala, kdo od strokovnjakov je v inštitutu zaželen in kdo ne. To je vodilo k temu, da so bili nekateri zdravniki k sodelovanju povabljeni tako zelo prepozno, da so si poiskali druge zaposlitve, UKC pa je ostal brez kardiologov. V hudi kadrovski stiski je politika pred voilitvami vnovič pritisnila na Gregoriča, naj vendarle pohiti s pomočjo. In je. V UKC je ad hoc poslal nekaj zdravnikov. Njihovo nekaj dnevno delo v Sloveniji je bilo v nasprotju s priporočili komisije mendarodnega nadzora nad otroško kirurgijo, ki ji je predsedoval prav Gregorič! Zgodil se je zaplet, Gregorič pa se je umaknil, češ da v UKC zdravnikov ne bodo več pošiljali, dokler na inštitut ne bo prenesen program obravnave otrok s prirojenimi srčnimi napakami.
A do tega, sodeč po včerajšnji izjavi ministra za zdravje, ne bo prišlo. V kliničnem centru si namreč ne predstavljalo, da bi znotraj njihove ustanove deloval drug samostojen javni zavod. Opozarjajo, da je bila taka zamisel že v osnovi zgrešena. Do nje je prišlo, ko so se v UKC razmere na področju otroške srčne kirurgije po več letih začele urejati, zato je bila tudi nesmiselna. Ampak politika je jahala na drugih interesih in jih smisel ni zanimal. Ko so z ustanovitvijo NIOSB dosegli odhod določenih ‘problematičnih’ oseb iz UKC, se je tudi gorečnost za inštitut ohladila. Gregorič je izrazil razočaranje zaradi gonje proti NIOSB, ki jo v zadnjem času opaža v javnosti. Po njegovih besedah ugotovitve, da inštitut ni potreben, temeljijo na lažnih novicah.
Ob odkritem uporu njegovih nasprotnikov čudi njegovo vztrajanje pri projektu. Sprašujejo se, če ga nemara vendarle ne vodijo finančni interesi. Ugiba se o nasedli kliniki v Mehiki, kjer naj bi izgubil precej denarja in nekaterih drugih navezavah. Gregorič pravi, da pri njem korupcije ne bomo našli. Jasno mu je, da v tem okolju najprej pomislimo na korupcijo, ampak sam zatrjujejo, da je njegovo vodilo zgolj in samo dobrobit otrok!
Kljub temu ga v UKC zavračajo. Poiskali so svoje rešitve, kam bodo umestili NIOSB, če sploh, pa bo jasno po decembrskem sestanku.
