Za številkami so obrazi

V preteklem letu so ljudje v Sloveniji živeli bolje kot leto prej. To kažejo podatki statističnega urada, ki državo pod Alpami ne le uvrščajo v razviti del na karti sveta, pač pa njenim prebivalcem vzbujajo upanje, da po skoraj desetih letih od uničujoče gospodarske in finančne krize vseeno sramežljivo lezejo iz jarka pogube. Vendarle pa to ne zveni le smešno, ampak je tudi brutalno žaljivo do tisoč in tisoč obrazov, ki jih je socialna država najprej izpljunila, nato pa pustila na robu.

Tveganju socialne izključenosti je bilo lani izpostavljenih 14.000 ljudi manj kot leto prej. To pomeni, da jih je z mesečnim dohodkom, nižjim od 616 evrov, ki je prag tveganja revščine za enočlansko gospodinjstvo, živelo okoli 7000 manj. Malo več kot toliko ljudi je lani lahko plačalo za vsaj tri od devetih osnovnih materialnih elementov, kot so najemnina, pralni stroj in račun za telefon. Podatki nas uvrščajo celo nad povprečje Evropske unije in so posledica predvsem nekoliko nižje stopnje brezposelnosti.

Vendar na videz obetavnejša statistika pod površjem skriva umazane podrobnosti. Ne le da ugodnejšim kazalnikom težko kimajo brezposelni. Med 280.000 tistimi, ki živijo pod pragom revščine, imajo največji cmok v grlu upokojenci, delovno aktivni in mladoletni otroci. Tisti torej, ki si po več desetletjih grajenja temeljev sedanje države ne morejo privoščiti dostojnega staranja. Tisti, ki jim kljub umazanim rokam od trdega dela ponoči, med vikendi in prazniki, pogosto visoki izobrazbi navkljub, po plačilu položnic ostane deset evrov za kruh in mleko. In tudi tisti, ki svojih talentov nikoli ne bodo razvili, ker so se rodili staršem, ki jim ne morejo omogočiti ur klavirja ali plezanja.

Vseh obrazov, ki iz meseca v mesec najtežje žonglirajo med stroški, statistika nikoli ne vključuje, saj meri le relativno revščino. Koliko več je v resnici takih, ki pred nakupom preštejejo vsak kos sadja in za katere je vsak nepredvideni strošek huje kot brca v trebuh, ne ve nihče. Toda jasno je nekaj. Mnogi med njimi so od leta 2012 topovsko meso sprememb brutalne socialne zakonodaje. Njene posledice je vlada letos začela gasiti z več brezplačnimi šolskimi kosili in spremembami pri upravičenosti do varstvenega dodatka. A takšni kozmetični popravki leto pred volitvami ne bodo dovolj.

Vsakdanji boj za preživetje ne vodi le v skrhane družinske vezi in bolezen, ampak vpliva tudi na pasivnost in nezaupanje do politike. Tudi zato bi odgovorni namesto hvalisanja z rezultati morali za socialno državo bolj konkretno vsaj razmisliti o odpisu dolgov najranljivejšim, okrepiti sodelovanje z nevladnimi organizacijami in tistim s socialnimi transferji omogočiti angažiranje v družbi, ki bi preprečilo poglabljanje njihovih duševnih stisk in jim povrnilo dostojanstvo. Takšni koraki pa so – roko na srce – malo verjetni. Sita vrana lačne nikoli zares ne razume.