Začarane soline

Skoraj neverjetno se zdi, da gospodarji tako nenavadnega, enkratnega in čarobnega prostora, kot so Sečoveljske soline, dopuščajo takšen nered, zanemarjenost in neizkoriščene priložnosti. Ker se to dogaja že najmanj 30 let in ne le sedanjemu, manj uspešnemu županu in sedanji, neuspešni vladi, moramo vzroke za to iskati globlje.

Že dolgoletni uspešni oče portoroške igralnice Nino Spinelli, ki velja za simbol renesanse portoroškega turizma, je ob vlaganjih v marino, letališče, Avditorij, v prenovo spomenikov in drugo turistično infrastrukturo zaman načrtoval obnovo propadlega benediktinskega samostana na Krogu. Za to so bili nekaj časa krivi denacionalizacijski apetiti, zdaj roko nad območjem drži slovenski kmetijski lobi z ministrstvom in skladom kmetijskih zemljišč vred. Ta preprečuje v najbolj turistični občini tudi razvoj golfa, ki bi nedvomno pomagal kmetijstvu.

Le lučaj od nesojenega golfa je letališče, ki si že desetletje zaman prizadeva za minimalen razvoj. Tik ob letališču je nadvse dragocena parcela nekdanjega rudnika črnega premoga z zazidalnim načrtom, ki omogoča idealen vhod v krajinski park, hotel, terme, urejeno središče nekoč rudarske vasice ... Toda lastnik zemljišča Telekom je prebogat, preveč služi z drugimi posli, da bi se mu bilo dalo ukvarjati še z garaškim in kapitalsko nizko donosnim turizmom. Ni mu mar, kaj se s tem zemljiščem dogaja, ker je to ob stotinah milijonov drugih poslov zanj le nepomembna drobtinica.

Le nekaj sto metrov stran od nekdanjega rudnika se začenja Jernejev kanal, ki je zaradi zanemarjenosti in nedovoljenih privezov ena večjih sramot v občini, zanjo pa sta kriva tako država (ministrstvo za okolje) kot medli, premalo prodorni ali sposobni župani. Pika na i vsem neuresničenim perspektivnim načrtom v sicer majhni vasici Sečovlje pa so čarobne soline, ki bi bile morale že pred dvajsetimi leti priti na seznam Unescove dediščine (edino tu na svetu pridelujejo sol na star način – na čudežni petoli), vendar nekateri odločevalci natančno vedo, da bi Unescov režim preprečil dolgo vrsto interesnih špekulacij, ki jih omogočajo sedanje razmere. Soline niso pod Unescom, pa kaj zato! Država jih kljub drugačnim obljubam pred tremi leti prepušča podjetniški logiki. To je po eni strani pozitivno, ker jih sili v racionalnost in gospodarnost, po drugi strani pa takšna logika nevarno vodi do privatizacije javnega dobra.

Zato niti ni čudno, če celo mednarodnim arbitrom ni prišlo na misel, da bi bilo morda dobro prepustiti krajinski park v celoti v upravljanje eni državi, in so zato brez slehernega občutka do narave (in seveda tudi do ljudi) potegnili mejno črto, ki je odrezala sedem odstotkov solin, in jih prisodili drugi državi, čeprav so ta naravni biser že večkrat poskušali pretopiti v betonski umetni raj. To je uspeh, so rekli slovenski pogajalci za mejo. Vem, kako na vse to gledajo domačini, vem, da jih boli srce, ne vem pa, kako se vsej tej norosti ob začaranih solinah ne postavijo po robu.