Začarani krog

Minister za infrastrukturo Peter Gašperšič pri gradnji avtocestnega odseka Draženci–Gruškovje računa na čim več evropskih sredstev. Odgovor na poizvedbe v Bruslju (pri dovčerajšnji ministrski kolegici Violeti Bulc?) pričakuje v mesecu ali dveh.

Omenjeni avtocestni odsek je tema, s katero je takrat še ministrski kandidat Gašperšič pošteno razburil vso javnost. Prostodušna navedba, da je na tem odseku (pre)malo prometa, je bila v kompletu z omenjanjem pomanjkanja denarja za tretjo razvojno os in tako imenovani drugi tir – beri nov industrijski tir med Koprom in Divačo – skorajda kaplja čez rob. Skorajda.

Vse tri projekte potrebujemo. In še kakšnega drugega tudi. Da je sedanja prometnica edina neštiripasovna povezava med Baltikom in Sredozemljem se ve. In da so težave ljudi ob njej velike, tudi. Kot so bile v Pomurju, kjer se je pred desetletjem na hitro začrtalo štiripasovnico, ki je v bistvu hitra cesta, in ne avtocesta, a tega nihče noče priznati. Torej je natančno takšna, kot je primerna. V evropski smeri vzhod–zahod so za tovorni promet tako ali tako primernejši tiri, seveda sodobnejši od slovenskih. Prav prehod tovora s cest na tire je odhajajoča evropska komisija po desetletju ali dveh spet postavila med prednostne projekte EU.

Bolj kot ta avtocestni odsek bi ljudje in gospodarstvo potrebovali 21. stoletju primerne prometnice na tretji, tako imenovani razvojni osi med Koroško in Kvarnerjem, kot je bila definirana pred desetletjem, ko je prvič izpadla iz tekmovanja za evropska sredstva. Naslednje desetletje je bilo potem izgubljeno v prerekanju o trasi v Savinjski dolini (in še kje) – civilne pobude so slovenski nacionalni šport z opaznimi dosežki. Dolenjsko gospodarstvo je skoraj skrahiralo zaradi prerekanja Trebanjcev o nižinski in višinski trasi, ki mu je sledilo šahiranje z zemljišči in odškodninami.

Ker pač nočemo delati kot Nemci ali Francozi, ki v splošnem interesu narišejo, odkupijo, naročijo in zgradijo. (Tudi zadrževalnik na Gradaščici, na primer.) Potem pa se pravdajo o višini odškodnin. Če smo to fazo pri nas vsaj približno rešili – morda zato, ker infrastrukturnih novogradenj ni? – dosegajo zapleti pri javnem naročanju raven antične tragikomedije. Ne samo, da zaradi lista papirja odstopajo ministri, pri nas ima skoraj dobesedno vsakdo možnost, da postopek blokira z revizijskim zahtevkom. Bo ta vlada držala obljubo o spremembah? Upanje umira zadnje.

Na infrastrukturnih objektih dandanašnji brnijo gradbeni stroji le tam, kjer je zraven kaj evropskega denarja – iz iztekajoče se sedemletke. Kako naprej? Pripraviti bo treba projekte. Ne v pravljičnem smislu: imeli bi to in to, temveč strokovno utemeljene projekte. Za kar, tako kot za soudeležbo, je potreben domač zagonski denar. Ki ga ni. Še za pripravo projektov za obnovo zaradi dotrajanosti enosmernih mostov ga ni, kaj šele za popravilo. In vlada v najnovejših ukrepih na odhodkovni strani napoveduje šestmilijonsko »racionalizacijo na gospodarskih javnih službah«. Torej pri vzdrževanju zanemarjene infrastrukture in v javnem potniškem prometu. Eh, se bomo pa še več vozili z avtomobili in plačevali trošarino.