Zadnji dnevi turške republike
Recep Tayyip Erdoğan bo v zgodovinskih učbenikih morda kmalu nadomestil Mustafo Kemala Atatürka.
Odpri galerijo
Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan pozdravlja svoje privržence. FOTO: REUTERS
»En narod, ena zastava, ena država!« je Recep Tayyip Erdoğan v nedeljo zvečer v Ankari vzhičeno nagovoril svoje privržence. »Zmagala je naša demokracija, zmagala je volja ljudstva. Zmagala je Turčija,« je evforično dodal absolutni zmagovalec. Zvenelo je nevarno.
Novi-stari predsednik Turčije bi v svojem zgodovinsko zvenečemu govoru lahko dodal še »en voditelj«, a to bi bilo preveč samoumevno. Ne le zaradi petnajstih let preživetih na oblasti in postopno stopnjujoče se avtoritarnosti njegove vladavine, ki je z nedeljskimi predčasnimi predsedniškimi in parlamentarnimi volitvami dobila svoj (do)končni pospešek, temveč zaradi asociacij iz hitro oživljajoče se temačne preteklosti.
Erdoğan je v nedeljo dobil točno tisto, kar je želel – absolutno oblast. Predčasne predsedniške volitve so bile namreč namenjen izključno in samo čimprejšnji uvedbi predsedniškega sistema, Erdoğanovih političnih mokrih sanj, ki so »realno podlago« dobile na lanskoletnem referendumu. A že referendum je pokazal, kako razklana, kako razpolovljena je turška družba. Kljub absolutnemu nadzoru nad mediji in celostnem ustrahovanju bi referendum skoraj padel. Erdoğanove diktatorske ambicije so aprila lani na vrhuncu izrednih razmer in skoraj stalinističnih čistk zavrnili prebivalci največjih turških mest – Istanbula, Ankare in Izmira.
Predsednik je ugotovil, da se mu, če želi postati dosmrtni voditelj, mudi. Skupaj s svojimi najbolj tesnimi zavezniki iz vrst Stranke pravičnosti in razvoja (AKP), sicer suverene zmagovalke parlamentarnega dela nedeljskih volitev, je pospešil zapiranje političnih nasprotnikov, aktivistov, novinarjev, vodilnih kurdskih politikov, pripadnikov manjšin, … Čistke, ki so se sicer začele že pred propadlim poskusom vojaškega državnega udara pred slabima dvema letoma, veliki strateški prelomnici, so postale vseobsegajoče. Za zapahi se je znašlo okoli 150.000 ljudi. Vojaki, policisti, sodniki, učitelji, profesorji, zdravniki, državni uradniki, politiki, … Oblasti so zaprle več deset medijev in prevzela nadzor nad »naracijo«: Erdoğanov propagandni stroj je okupiral celoten medijski prostor. Medtem je predsednik kriminaliziral civilno družbo in nevladne organizacije. Predvsem tiste, ki se »ukvarjajo« s človekovimi pravicami. Ulice pretežno sekularnih turških mest je Erdoğan izročil v roke svojih častilcev s podeželja in tudi delavskih četrti, ki jim je v času svoje vladavine omogočil umik iz tretjega sveta – a le ekonomski. Podredil si je sodstvo in vojsko, tradicionalno sekularno institucijo, ki se mu je večkrat odkrito zoperstavila. Ne le s poskusom puča.
Za razgradnjo demokracijo je Erdoğan – podobno kot številni avtoritarni sodobniki, denimo Viktor Orban, Vladimir Putin, Abdul Fatah al Sisi, Nicolas Maduro, Donald Trump, … – uporabil tudi demokratična sredstva. Institute referenduma ter predsedniških in parlamentarnih volitev. Velemojstrsko je »zajahal« val čas, ki ga je vseskozi aktivno (so)ustvarjal. Zoožil je prostor možnosti, sklenil nova zavezništva (Rusija) in premeteno izkoristil stara (Združene države, Nato in, pogojno, Evropska unija). Tudi neposredno je vstopil v sirsko vojno in pod pretvezo boja s samooklicano Islamsko državo, ki ji je s prepustnimi mejami in zvrhano mero »tolerance« omogočil hiter vzpon, sprožil vojno proti sirskim Kurdom. Še prej je s tiho podporo širše mednarodne skupnosti – podobno je mogoče za operaciji Ščit Evfrata in Oljčna vejica na severu Sirije – z zemljo zravnal nekaj pretežno kurdskih mest na jugovzhodu (lastne) države. Nacionalizem je pomešal s političnim islamom, ki ideološko gravitira proti Muslimanskim bratom, in s politiko sovraštva ustvaril eksplozivno mešanico negativnih čustev.
Vse v duhu časa.
Skrhana turška opozicija je v ozračju izrednih razmer, groženj, aretacij in minimalne podpore iz tujine poskušala vse, kar je bilo v njeni moči. V kratki predvolilni kampanji je združila moči, poskušala preseči razlike in zgodovinsko-ideološke prepreke, našla primerne kandidate in kandidatinje ter mobilizirala urban in izobražen del javnosti. »Vzpostavili smo zavezništvo demokracije proti režimu enega človeka,« je včeraj zapisala turška pisateljica, novinarka in aktivistka Ece Temelkuran. Več od tega ni bilo mogoče.
Opoziciji je kljub hudi gospodarski krizi, pomembnemu elementu predvolilne kampanje na obeh straneh minulo nedeljo zmanjkalo približno toliko podpore kot na referendumu – to velja tako za predsedniške volitve, kjer je v nekem trenutku celo kazalo na možnost drugega kroga, kot na parlamentarnih volitvah, kjer je AKP (42 odstotkov) združila moči s skrajno desno nacionalistično stranko MHP (11 odstotkov). Erdoğanova podpora – ob izjemno visoki volilni udeleži in številnih, a po besedah predsedniškega tekmeca Muharrema Inceja »ne odločilnih« kršitev – znaša dobrih 52 odstotkov.
To je povsem dovolj za dokončno razgradnjo turške republike, ki bi morala leta 2023 praznovati svoj stoti rojstni dan. Ne bi nas smelo presenetiti, če bodo v truških uradih in na pročeljih javnih institucij uokvirjene podobe Mustafe Kemala Atatürka kmalu začenjale zaznamovati civilizacijsko nikakor novejše podobe 64-letnega Recepa Tayyipa Erdoğana.
Za Turčijo, za Evropo in tudi za Bližnji vzhod bi bila to še ena zelo slaba novica, ki bi bila popolnoma konsistentna s političnimi in družbenimi trendi.
Čas se, pospešeno, vrti nazaj. A Recep Tayyip Erdoğan je, ironično, popoln politik tega, novega in hkrati tako zelo starega časa.
Novi-stari predsednik Turčije bi v svojem zgodovinsko zvenečemu govoru lahko dodal še »en voditelj«, a to bi bilo preveč samoumevno. Ne le zaradi petnajstih let preživetih na oblasti in postopno stopnjujoče se avtoritarnosti njegove vladavine, ki je z nedeljskimi predčasnimi predsedniškimi in parlamentarnimi volitvami dobila svoj (do)končni pospešek, temveč zaradi asociacij iz hitro oživljajoče se temačne preteklosti.
Erdoğan je v nedeljo dobil točno tisto, kar je želel – absolutno oblast. Predčasne predsedniške volitve so bile namreč namenjen izključno in samo čimprejšnji uvedbi predsedniškega sistema, Erdoğanovih političnih mokrih sanj, ki so »realno podlago« dobile na lanskoletnem referendumu. A že referendum je pokazal, kako razklana, kako razpolovljena je turška družba. Kljub absolutnemu nadzoru nad mediji in celostnem ustrahovanju bi referendum skoraj padel. Erdoğanove diktatorske ambicije so aprila lani na vrhuncu izrednih razmer in skoraj stalinističnih čistk zavrnili prebivalci največjih turških mest – Istanbula, Ankare in Izmira.
Izredne razmere = nova normalnost
Predsednik je ugotovil, da se mu, če želi postati dosmrtni voditelj, mudi. Skupaj s svojimi najbolj tesnimi zavezniki iz vrst Stranke pravičnosti in razvoja (AKP), sicer suverene zmagovalke parlamentarnega dela nedeljskih volitev, je pospešil zapiranje političnih nasprotnikov, aktivistov, novinarjev, vodilnih kurdskih politikov, pripadnikov manjšin, … Čistke, ki so se sicer začele že pred propadlim poskusom vojaškega državnega udara pred slabima dvema letoma, veliki strateški prelomnici, so postale vseobsegajoče. Za zapahi se je znašlo okoli 150.000 ljudi. Vojaki, policisti, sodniki, učitelji, profesorji, zdravniki, državni uradniki, politiki, … Oblasti so zaprle več deset medijev in prevzela nadzor nad »naracijo«: Erdoğanov propagandni stroj je okupiral celoten medijski prostor. Medtem je predsednik kriminaliziral civilno družbo in nevladne organizacije. Predvsem tiste, ki se »ukvarjajo« s človekovimi pravicami. Ulice pretežno sekularnih turških mest je Erdoğan izročil v roke svojih častilcev s podeželja in tudi delavskih četrti, ki jim je v času svoje vladavine omogočil umik iz tretjega sveta – a le ekonomski. Podredil si je sodstvo in vojsko, tradicionalno sekularno institucijo, ki se mu je večkrat odkrito zoperstavila. Ne le s poskusom puča.
Za razgradnjo demokracijo je Erdoğan – podobno kot številni avtoritarni sodobniki, denimo Viktor Orban, Vladimir Putin, Abdul Fatah al Sisi, Nicolas Maduro, Donald Trump, … – uporabil tudi demokratična sredstva. Institute referenduma ter predsedniških in parlamentarnih volitev. Velemojstrsko je »zajahal« val čas, ki ga je vseskozi aktivno (so)ustvarjal. Zoožil je prostor možnosti, sklenil nova zavezništva (Rusija) in premeteno izkoristil stara (Združene države, Nato in, pogojno, Evropska unija). Tudi neposredno je vstopil v sirsko vojno in pod pretvezo boja s samooklicano Islamsko državo, ki ji je s prepustnimi mejami in zvrhano mero »tolerance« omogočil hiter vzpon, sprožil vojno proti sirskim Kurdom. Še prej je s tiho podporo širše mednarodne skupnosti – podobno je mogoče za operaciji Ščit Evfrata in Oljčna vejica na severu Sirije – z zemljo zravnal nekaj pretežno kurdskih mest na jugovzhodu (lastne) države. Nacionalizem je pomešal s političnim islamom, ki ideološko gravitira proti Muslimanskim bratom, in s politiko sovraštva ustvaril eksplozivno mešanico negativnih čustev.
Vse v duhu časa.
Razgrajevanje demokracije z demokratičnimi sredstvi
Skrhana turška opozicija je v ozračju izrednih razmer, groženj, aretacij in minimalne podpore iz tujine poskušala vse, kar je bilo v njeni moči. V kratki predvolilni kampanji je združila moči, poskušala preseči razlike in zgodovinsko-ideološke prepreke, našla primerne kandidate in kandidatinje ter mobilizirala urban in izobražen del javnosti. »Vzpostavili smo zavezništvo demokracije proti režimu enega človeka,« je včeraj zapisala turška pisateljica, novinarka in aktivistka Ece Temelkuran. Več od tega ni bilo mogoče.
Opoziciji je kljub hudi gospodarski krizi, pomembnemu elementu predvolilne kampanje na obeh straneh minulo nedeljo zmanjkalo približno toliko podpore kot na referendumu – to velja tako za predsedniške volitve, kjer je v nekem trenutku celo kazalo na možnost drugega kroga, kot na parlamentarnih volitvah, kjer je AKP (42 odstotkov) združila moči s skrajno desno nacionalistično stranko MHP (11 odstotkov). Erdoğanova podpora – ob izjemno visoki volilni udeleži in številnih, a po besedah predsedniškega tekmeca Muharrema Inceja »ne odločilnih« kršitev – znaša dobrih 52 odstotkov.
To je povsem dovolj za dokončno razgradnjo turške republike, ki bi morala leta 2023 praznovati svoj stoti rojstni dan. Ne bi nas smelo presenetiti, če bodo v truških uradih in na pročeljih javnih institucij uokvirjene podobe Mustafe Kemala Atatürka kmalu začenjale zaznamovati civilizacijsko nikakor novejše podobe 64-letnega Recepa Tayyipa Erdoğana.
Za Turčijo, za Evropo in tudi za Bližnji vzhod bi bila to še ena zelo slaba novica, ki bi bila popolnoma konsistentna s političnimi in družbenimi trendi.
Čas se, pospešeno, vrti nazaj. A Recep Tayyip Erdoğan je, ironično, popoln politik tega, novega in hkrati tako zelo starega časa.
