Zakaj ne marate novinarjev

Novinarski medij ni zgolj platforma za distribucijo vsebin, ampak institucija, ki pomaga državljanom razumeti, kaj se je zgodilo, zakaj se je zgodilo in kakšne bodo posledice.
Objavljeno
12. januar 2019 06.00
Posodobljeno
12. januar 2019 06.00
Dolgoročno bodo mediji gotovo našli poslovni model, ki jim bo omogočal pozitivno poslovanje. FOTO: Leon Vidic/Delo
Dovolite mi, spoštovani bralci, razmišljanje o prihodnosti medija, ki ga berete. V sredo je bil namreč v ljubljanskem Cankarjevem domu osrednji dogodek medijske hiše Delo kot uvod v majsko šestdesetletnico začetka izhajanja časnika Delo. Povabilu na dogodek se je odzvalo krepko čez tisoč povabljencev, najpogostejša tema pogovorov med njimi pa je bila, koliko časa bodo časopisi še izhajali.

Najprej o ljubezni do novinarjev, ki ni samo slovenski pojav. Primerjava podatkov o zaupanju v institucije – raziskavo Ogledalo Slovenije opravlja družba Valicon – je v primerjavi z letom 2012 pokazala, da se je najbolj zmanjšalo zaupanje v medije in trend še naprej kaže krivuljo navzdol.

Seveda je najpriročnejši odgovor, da smo si za to krivi novinarji sami. Delno je to gotovo res. A sam vidim problem nezaupanja v medije in novinarje precej širše. Če berete Tavčarjeve in Kersnikove romane, pa seveda tudi Cankarja, iz njihovih del izstopajo štiri avtoritete: sodnik, učitelj, zdravnik in župnik. Se vam zdi, da ima kdorkoli od njih, ki so bili v tistem obdobju pripadniki elite, danes status avtoritete glede družbenih, političnih, vzgojnih ali moralnih vprašanj?

image
Verjetno se spomnite, kako so bili v prvih letih samostojne Slovenije mali oglasi v časopisih ena najbolj zaželenih informacij. FOTO: Leon Vidic/Delo


Gospodarska in bančna kriza, ki se je začela leta 2008 in je v Sloveniji vztrajala dlje kot v večini držav EU, je v ljudeh vzbudila močan refleks proti elitam, avtoritetam in oblasti. V očeh ljudi so (bili) novinarji predstavniki elit. Ne trdim, da so novinarji elita, ker menim, da je to zgrešena trditev. Govorim le o percepciji, vtisu, ki ga imajo ljudje o novinarjih. Ker ljudje dojemajo novinarje ali kot del elite ali kot njihove zagovornike, so proti njim. To je en del razloga.

Drugi del razloga je silovit razmah družbenih omrežij, ki je razbil monopol tradicionalnih medijev, v katerih so teme določali novinarji. Družbeni mediji so platforme, ki omogočajo objavljanje vseh vsebin, brez zadržkov in standardov. Ljudem s pomočjo algoritmov omogočajo, da lahko slišijo, vidijo ali preberejo le tisto, kar želijo slišati, videti ali prebrati, s čimer samo še utrjujejo svoja ustaljena prepričanja in so bolj ko ne lahka tarča najrazličnejših manipulacij.

Upor proti elitizmu implicitno priznava tudi The New York Times v svoji analizi, ki je nastala kot osnova za prenovo novinarskega pristopa, jezika in prezentacije vsebin v tem mediju. Stavijo na formulo: novinarji morajo obuti čevlje bralca državljana, državljanu pa mora medij pomagati, da bo poznal in razumel stvari, ki so zanj relevantne.

image
Za zdaj še ni poslovnega modela, ki bi zmogel zagotoviti dovolj prihodkov za digitalne medije. FOTO: Uros Hocevar/Delo 


Glede vprašanja, koliko časa bodo časopisi še izhajali, je gotovo le eno: Kdor trdi, da pozna odgovor, je šarlatan. Kdor pa upa, da se zlata leta časopisnega novinarstva lahko še kdaj vrnejo, ima več možnosti za sedmico na lotu, in to brez nakupa srečke. Nekatere zelo dobičkonosne funkcije časopisov so nepovratno prevzeli drugi mediji, zlasti digitalni. Verjetno se spomnite, kako so bili v prvih letih samostojne Slovenije mali oglasi v časopisih ena najbolj zaželenih informacij. Kdor je prvi prišel do izvoda svežega časopisa, je bil lahko prvi pri prodajalcu rabljenega avtomobila in ga kupil brez konkurence, ki bi mu zviševala ceno. Sam ga je seveda lahko prodal občutno dražje. Danes so mali oglasi na spletu. Medijska industrija se bo pač morala sprijazniti z dejstvom, da je družbena tranzicija končana, dogaja se digitalizacija; to pomeni, da so se radikalno spremenile bralne navade in nosilci medijskih vsebin.

Za zdaj še ni poslovnega modela, ki bi zmogel zagotoviti dovolj prihodkov za digitalne medije. Zato je za medije izziv, ali bodo sposobni najti nove dejavnosti, ki bodo financirale njihovo osnovno dejavnost, torej novinarstvo kot družbeno funkcijo v javnem interesu. Evropske medijske hiše iščejo poslovne modele zlasti v organizaciji dogodkov, ukinjanju časopisov in nadaljevanju zgolj z digitalnim medijem ali združevanju časopisov z različnimi javnostmi. V Švici so, na primer, združili 12 nekoč samostojnih lokalnih časopisov v eno medijsko enoto z osmimi edicijami; pri nas je za letos napovedana združitev Večera in Dnevnika.
Nesporno dejstvo je, da novinarski medij ni zgolj platforma za distribucijo vsebin, ampak institucija, ki državljanom pomaga razumeti, kaj se je zgodilo, zakaj se je zgodilo in kakšne bodo posledice. To je osnova za sodelovanje v družbenih procesih. Kompetenten posameznik je obveščen, zmore kritično presojo in potrebno distanco. Brez novinarstva kot institucije, ki ni omejeno na zgolj kratka sporočila, smo kot državljani prepuščeni manipulatorjem.

Odgovornost novinarjev do prihodnosti izdajanja časopisov je, da čim bolje poznajo svoje bralce, da vedo, kdo so in kaj so njihove težave. Če je še kdo od novinarjev morda v salonskem stanju razumevanja svojega dela, bo moral zelo hitro narediti premik k potrebam bralcev. Prihodnost imajo novinarji, ki bralcem pomagajo pri razumevanju za njihovo življenje pomembnih in aktualnih tem ter jim predstavljajo rešitve in zglede.

Dolgoročno bodo mediji gotovo našli poslovni model, ki jim bo omogočal pozitivno poslovanje. Vprašanje, ki ostaja in vzbuja zaskrbljenost, je, kaj bo srednjeročno, ko mediji kot ena temeljnih vezi vsake zrele in demokratične družbe ne bodo ustvarjali dovolj prihodkov za preživetje. To pa ni toliko vprašanje o prihodnosti novinarjev, kot je vprašanje o prihodnosti demokracije.