Zakrito, razkrito

»Pogum potrebujemo tudi zato, da brez strahu pristopimo k drugačnim, naj bodo to zakrite muslimanke ali osebe na vozičku.«

Objavljeno
14. september 2016 19.58
Sonja Merljak
Sonja Merljak

Tudi v slovenskih šolah, zdravstvenih domovih in drugih javnih prostorih je vse več žensk v hidžabu in celo nikabu. V nekaterih mimoidočih vzbujajo nelagodje, toda svoje morebitne neprijetne občutke ob pogledu na gospe s pokritimi lasmi ali zakritimi obrazi si večinoma dovolijo izpovedati le v zaupnih prijateljskih krogih.

Zakaj tako čutijo in zakaj o svojih občutjih govorijo samo na skrivaj? Razlogov je, razen politične korektnosti, več. Pri enih nelagodje spodbuja misel, da je ruta opazni simbol ženske podrejenosti. »Ruto sem snela, ker sem čutila, da ne morem več vidno predstavljati vere, ki ženskam ne dovoli, da molijo pred moškimi ali da kot priče nastopijo na sodišču,« je v New York Timesu zapisala novinarka Diaa Hadid. Druge je zmotilo, da se verski simboli pojavljajo tudi v šolah, ki so ločene od države. Tretji pa so pojasnilo za svoje nelagodje našli v dejstvu, da so odraščali v kulturi, kjer si obraz zakrivajo le tisti, ki imajo kaj za bregom.

Znano je, da je treba občutja izraziti. Tudi če jih bomo tlačili, bodo prej ali slej izbruhnila na dan. Temno plat moramo ozavestiti, ne zanikati. Enako velja za strahove. Ozavestimo pa jih lahko le, če o njih govorimo. To je podlaga za učenje. Tako kot se od strpnih in odprtih ljudi pričakuje, da bodo sprejemali drugačnost, bi v demokratični družbi lahko pričakovati tudi, da strpni in odprti ljudje smejo izraziti tudi svoje dvome, pomisleke in bojazni. A ni tako. Področje dialoga je zaprto. Levica je izžvižgala celo »svojega« filozofa Slavoja Žižka, ko je izpostavil, da ne smemo romantizirati beguncev. Žižku je treba priznati, da ga to ni ustavilo. (P)ostal je eden redkih, ki si upa na glas govoriti o razlikah med nami in njimi. V svoji najnovejši knjigi Begunci, teror in druge težave s sosedi celo poudarja, da je levica, ne desnica, tista, ki s svojim zavračanjem spopadanja s kulturnimi razlikami med begunci in Evropejci spodbuja nestrpnost. Evropska levica kritiziranje islama izenačuje z islamofobijo. A to pomeni, dodaja Žižek, da o razlikah med begunci in Evropejci odkrito govorijo protibegunski desničarji.

Ustavno varovane pravice, denimo do izražanja verskih prepričanj, varujejo manjšino pred zahtevami ali pričakovanji večine. A to ne pomeni, da morebitno prilagajanje pomeni tudi uklanjanje. Paraolimpijec David Lega je pred kratkim na predavanju učiteljem povedal, da je njegovo življenje postalo lažje in prijetnejše, ker ne pričakuje, da se bo svet prilagodil njemu. »Lahko negodujem, da pločnik ni prilagojen vozičkarjem ali pa poiščem najbližjo klančino,« pravi Lega.

Žižek poziva evropsko levico, naj zbere pogum in odkrito razpravlja o razlikah med vrednotami Evropejcev in Neevropejcev. A pogum potrebujemo tudi zato, da brez strahu pristopimo k drugačnim, naj bodo to zakrite muslimanke ali osebe na vozičku. David Lega tudi pravi, kako mnogi raje ne naredijo nič, da ne bi ravnali narobe. Če si bomo dovolili občutiti tudi svoja neprijetna občutja, bomo zmogli pristopiti k drugačnim in jih nagovoriti.

Prvi pogoj za sobivanje je dialog. Med nami in z drugačnimi.