Zanikanje 
in nevrokuhinja ob gospodarski krizi

Glavne strani so kar tekmovale v opisovanju črnih scenarijev finančnih bankrotov držav, nelikvidnosti bank, padca tečajev, porasta brezposelnosti, neuspešnosti dosedanjega reševanja krize in podobnega. Ker se je približeval konec tedna, so vsi ti časopisi imeli vstavljene tudi posebne edicije revij, ki naj bi nekatere razprave prikazale malce bolj poglobljeno, hkrati pa še dodale nekaj o kulturi in lahkotnejših temah. Ko sem jih prebirala, se mi je zdelo, kot da sem prestopila na drug planet. Črnina ekonomske katastrofe je nenadoma postala čudovito barvna in zabavna. Fotografije ljudi, ki so jih predstavljali, so bile lepo retuširane, oblečeni so bili v čudovita oblačila, tako da včasih nisem takoj prepoznala razlike med reklamo in člankom o kakem mogotcu ali zvezdniku.

Malce bolj poglobljeni članki, ki so jih napisali ugledni novinarji ali akademiki, se niso ukvarjali z vprašanji, kako se bolje lotiti gospodarske krize, ampak raje z zagato, v katere dizajnerske trgovine in bare zaiti, ko na primer obiščemo Bejrut. Ob seznamu trgovin, ki jih je pisec priporočil, in opisovanju čudovitega socialnega življenja v Bejrutu je bilo sicer nekajkrat omenjeno, da so prebivalci mesta prepričani, da obstaja velika verjetnost, da se bo tam kmalu spet zgodila vojna. Ta strah je vezan na dejstvo, da bo mednarodno sodišče v Haagu, ki raziskuje umor nekdanjega predsednika Haririja, zanj po predvidevanjih obtožilo vrhove gibanja Hamas. Če je še možno razumeti željo po podaljševanju dnevnih užitkov ob nevarnosti vojne, je težje razumeti razpravo o potrebi povečanja užitka med gospodarsko krizo, ki jo je v eni od takšnih revij spisal znani ekonomist Jeffrey Sachs. V Sloveniji ga poznamo po tem, da nam je pred davnimi leti drago prodal nekaj strani dolg načrt, kako bi država najlaže prešla iz komunizma v kapitalizem. Kmalu se je sicer izkazalo, da je Sachs isto razpravo prodal kar nekaj vzhodnoevropskim državam, ki so imele zelo različne ekonomske sisteme. Ko je s tovrstnimi nasveti obogatel, se je začel ukvarjati z globalnimi načrti, kako rešiti svetovno revščino, zdaj pa kaže, da pripravlja globalni načrt, kako povečati srečo. Kot model si je vzel slavno kraljevino Butan, kjer je kralj že pred leti napovedal petletni načrt za povečevanje sreče svojih državljanov. Sachs je bil v članku navdušen nad govorom butanskega premiera v Združenih narodih, kjer je povedal, da je država na zelo dobri poti dejanskega povečanja sreče državljanov. Iz članka ni bilo razvidno, da bi Sachs kdaj obiskal Butan ali pa da bi o tej državi prebral kaj več od tega, da je to harmonična budistična kraljevina, kjer so ljudje odkrili eliksir za izboljšanje zadovoljstva.

Po naključju sem to državo obiskala pred petimi leti in na veliko presenečenje ugotovila, da je program za povečevanje sreče namenjen le državljanom Butana, ne pa ogromnemu številu priseljencev iz Nepala. Če se Butanec poroči z Nepalcem, se bo tudi njemu sreča radikalno zmanjšala, saj bo izgubil večino socialnih pravic. V tej državi je med drugim obvezna narodna noša med delovnim dnevom. Za obiskovalce to deluje zelo romantično, za mlade Butance, ki bi bili radi oblečeni v džins in zahodna oblačila, pa je to posebna oblika nasilja. Če se narodni noši uprejo, so lahko kaznovani z zaporno kaznijo. Eden od načinov za oblikovanje srečne države je tudi popolna prepoved kajenja in prodaje cigaret. Med obiskom v glavnem mestu sem tako imela možnost videti velik spektakel, ko so oblasti v središču mesta zakurile velik ogenj - vanj so metali zadnje pakete cigaret, ki so jih pobrali po lokalih in trgovinah.

Butan je vsekakor ugotovil, kako se streže sodobnemu kapitalizmu, saj se je odločil, da prepreči vdor množičnega turizma, ki se je zgodil v Nepalu, in da odpre vrata le petičnim gostom, ki morajo - obvezno - v državi porabiti določeno količino denarja. Danes je tako Butan poln najdražjih butičnih hotelov, ki v hotelskih sobanah, narejenih iz ekoloških materialov, ponujajo največje udobje in seveda raznovrstne duhovne storitve - od meditacije z lamami do duhovnih očiščenj. Vodič me je skoraj prisilil, da obiščem inštitut za butansko starodavno astrologijo, kjer naj bi najbolj spoštovane lame napovedovali prihodnost iz stoletja starih knjig modrosti. V astrologijo sicer ne verjamem, me je pa zanimalo, o čem lame pravzaprav prerokujejo. Na moje presenečenje se prerokovanje ni dotikalo običajnih tem (ljubezni, zdravja in zadovoljstva z življenjem), ampak se je lotevalo izključno poslovnega uspeha.

Ko sem iz radovednosti obiskala tudi redke, precej revno založene knjigarne v Butanu, me je zanimalo, kakšne knjige berejo prebivalci te budistične države. Pričakovala sem seveda veliko knjig o meditaciji in tudi kakšno novodobno knjigo o njihovem eksperimentu s srečo, a so prodajali le običajne uspešnice o samopomoči, ki jih najdemo v vsaki zahodni knjigarni, in seveda knjige, kako se najbolje lotiti poslovnih projektov.

Z idejo, kako povečati srečo in zadovoljstvo med gospodarsko krizo, se je ukvarjal tudi dolg članek v reviji, priloženi Wall Street Journalu. Tu je bila glavna tema nevroznanost. V Veliki Britaniji naj bi namreč neki oblikovalec začel uporabljati dognanja nevroznanosti pri oblikovanju kuhinj. Za ceno med 60.000 in 250.000 funti si lahko petične stranke v svoji hiši oblikujejo kuhinjski prostor, ki bo najbolj komplementaren njihovi nevroosebnosti. Iz analize delovanja možganov svojih strank naj bi bil ta oblikovalec zmožen oblikovati takšen prostor, ki bo sprožal dobre spomine na otroštvo in pomagal, da pozabimo na slabe. Oblika in postavitev pohištva ter uporabljeni materiali pa naj bi prav tako oblikovali okolje, v katerem se bodo posamezniku sprožala dobra čustva do ljudi in kjer se bo lahko spočil od dnevnega stresa ter dobil kreativne poslovne ideje. Neka potencialna stranka se je odločila, da bi si raje kot kuhinjo dala oblikovati nevropisarno. Najbrž je razmišljala, da ji bo nevropisarna hitro prinesla dovolj denarja, da si bo lahko privoščila še nevrokuhinjo.

Ob poplavi newageevskih feng šuj nasvetov, ki ljudem svetujejo, naj si povečajo bogastvo tako, da v pravo smer v stanovanju postavijo posodico s kovanci in da vselej pokrivajo straniščno školjko, da jim denar ne bi prehitro odtekal, deluje uporaba nevroznanosti za povečanje sreče izjemno znanstveno podkovano. V ozadju pa je seveda ista ideologija, ki življenje dojema kot nekaj, kar se da do potankosti nadzorovati, vplivati na njegov potek in predvsem preprečevati njegove travmatične dimenzije. Ko med gospodarsko krizo resni časopisi, ki naj bi podajali analizo krize in razmišljanja, v katero smer naj bi se družba oblikovala, namesto tega objavljajo članke o sreči in nevrokuhinjah, se ne moremo izogniti občutku, da je v zanikanju situacije, v kateri smo, tudi zanikanje ideje neke drugačne prihodnosti - drugačne organizacije kapitalizma, ki ga poznamo, ali pa razmišljanje o alternativah kapitalizmu.

Psihoanalitiki, ki se ukvarjajo z ljudmi, ki trpijo zaradi demence ali alzheimerjeve bolezni, so ugotovili, da ima za nekatere izguba spomina paradoksni blažilni učinek. Posameznik namreč ne pozabi le dogodkov iz preteklosti, temveč tudi prihodnost. Takšno »pozabljanje« prihodnosti omogoča tudi zanikanje nevarnosti smrti.

Tudi predvidevanje, kakšna naj bi bila prihodnost, sledi logiki zanikanja. Z vero v to, da nam prerokovalec ali nevrodizajner lahko pomaga vplivati, kako bomo nekoč živeli, upamo, da bomo ušli nepredvidljivemu, ki je vselej del prihodnosti. Svetovanje ob pomoči nevroznanosti pa paradoksno ni precej drugačno od svetovanja budističnih lam, ki sem ga bila deležna v Butanu. Tam mi je namreč lama na koncu obiska (ob prošnji za prostovoljno donacijo nekaj dolarjev) svetoval, da si lahko svoje bogastvo zelo povečam, če naredim tri stvari: zgradim majhen tempelj (stupo), pobarvam figuro bude v zlato barvo in vse leto ne ubijem niti enega živega bitja - niti muhe, gosenice ali česa podobnega. Ker sem na žalost alergična na komarje in jih pobijam, kjer se jih da, lahko seveda krivim le sebe, da se mi bogastvo ni povečalo.