Zapacan pravosodni sistem

O primeru Novič.
Objavljeno
13. september 2018 09.00
Posodobljeno
13. september 2018 11.54
Z vsakim radikalnim spodrsljajem slovenskega pravosodja se dodatno skrha že tako močno načeto zaupanje v pravno državo. Milko Novič po izpustitvi iz zapora. Foto Uroš Hočevar
Milka Noviča sem spremljala, ko so ga odpustili s Kemijskega inštituta. Zadnjič sva govorila dan po tem, ko je bil ustreljen Janko Jamnik, direktor inštituta. Najprej ni mogel govoriti, ker je imel v stanovanju kriminaliste. Pozneje je odločno dejal: »Saj vendar ne mislite, da sem bil jaz? Vedno sem se boril po sodni poti.«

Ta dva stavka sta prevečkrat odzvanjala v mojih mislih. V letih, odkar je bil zaprt, sem se neštetokrat vprašala, kako je mogoče, da človeka v državi, ki je po ustavni ureditvi pravna, lahko obsodijo, čeprav dokazi govorijo, da ni kriv. Mislila sem, da so ti časi že davno minili in da so zaznamovali preveč življenj, da bi se jih drznili ponavljati. Srh me je spreletel, ko sem ugotovila, da se motim.

Novič se je za svoje delovne pravice boril po sodni poti, verjel je v pravni sistem, ta pa ga je izdal. Ždel je za zapahi, njegova usoda pa je slehernega državljana opozarjala: lahko se ti zgodi, kar se je njemu ali Martinu Uherniku. Podtaknejo ti dokaze, sodnik ne upošteva strokovnih mnenj, zato boš do smrti za rešetkami. Življenje tvojih bližnjih bo zaznamovano, ti pa se boš nemočno zaletaval v zaporniški zid. Ne, to ni država, v kateri bi si želeli živeti. To je strahovladje, močvirje, v katerem zmagujejo bolj vplivni nad manj vplivnimi. Novič bi temu rekel mafija ali morda udba.
Tej je, kadar sva klepetala, pripisoval veliko moč – kot bi slutil, da ga čaka nekaj hudega. Rad je glasno politiziral in se kot doktor kemije brez dlake na jeziku pritoževal nad dogajanjem v znanosti. Njegovi nekdanji sodelavci so pravili, da je problematičen in hitre jeze.

Znan po svoji »vročekrvnosti« naj bi se torej usodnega 16. decembra 2014 transformiral v Jamsa Bonda in s hladnokrvnima streloma v glavo vzel življenje. Požvižgajoč se na to, da njegova žena dela na inštitutu in da ima dve uspešni hčeri. Laiki so se spraševali, zakaj bi se maščeval Jamniku, če pa ga je iz službe vrgel že njegov predhodnik, in zakaj bi se na direktorja spravil po končani sodni bitki. Mnogim ni bilo razumljivo, zakaj bi po umoru prostovoljno prikorakal na policijsko zaslišanje v kontaminiranem plašču, če pa že navaden morilec, kaj šele doktor kemije ve, da je treba sledove zabrisati. Leta 2016 se je razširila novica, da se je v priporu zaradi napeljevanja k umoru Janeza Plavca, enega od vodilnih na inštitutu, znašel nekdanji sodelavec inštituta, libanonski kemik. Ta je bil že med osumljenci ob Jamnikovem umoru, vendar ne podrobno preiskan. Mnogo je bilo torej neodgovorjenih vprašanj. Jamnikova mati ni verjela v Novičevo krivdo.

Ne zatrjujemo, da ta ni mogoča. Je pa nedvoumno, da nihče ni kriv, dokler mu krivda ni dokazana v preglednem, strokovnem, neodvisnem in poštenem postopku. Ta je pri Noviču umanjkal, pa so mu vseeno vzeli prostost.

Z vsakim tovrstnim radikalnim spodrsljajem slovenskega pravosodja se dodatno skrha že tako močno načeto zaupanje v pravno državo. Nič čudnega, da se je ob izpustitvi Noviča na obrazih številnih zrcalilo zadovoljstvo, da pravni sistem morda še ni povsem izgubljen. Je pa ta dogodek žal pokazal, kako zelo je.

Če so sodniki po krivem obsodili človeka na 25 let zapora, imamo vsi velik dvojni problem: prvič, ker to lahko doleti vsakega, in drugič, ker je pravi storilec na prostosti. Če so krivega izpustili, imamo spet večkratni problem; morilca na prostosti in sodstvo, ki ga ni zmožno spraviti za zapahe.

Kakorkoli, zdaj se bo Milko spet lahko posvetil izdelavi mil iz sivke. Mnogi si bodo z njim lahko po pilatovsko umili roke, a sivina bo ostala. Za dolgo časa in za več generacij.