Zapletena politična alkimija dejstev

Prejšnji mesec sem naredil nehoteno napako. Med branjem, ki sem ga pritovoril na otok, je bila za vnovično soočenje z gosto, bogato, skrajno trpko in pretresljivo zgodbo tudi knjiga palestinsko-ameriške pisateljice in aktivistke Susan Abulhawa Jutra v Dženinu. Še morje podobno tragičnih tiskov je na policah knjigarn in knjižnic, seveda, a ta je v sedanjem kontekstu tako rekoč neodložljivo, morda najbolj urgentno ustrezno branje.

Kdor je prebral pred tremi leti izdani slovenski prevod, bo vedel, da pripoved, v kateri se fikcija naslanja na faktografsko preverljiva zgodovinska dejstva, razgrinja strahotne, travmatične, brezupne, na trenutke groteskne okoliščine trdega palestinskega življenja v begunskih taboriščih. Napaka je bila, da sem se žalostne knjige lotil v dneh, ko smo doživeli slovensko blokado skupne izjave EU, zadevajočo početje izraelske države na Zahodnem bregu. Nikakršno umikanje »iz začaranega kroga izgubljanja kredibilnosti« ni to, so mi prišle na misel besede iz premierovega zagovora dejanja, kdor ni zmožen obsoditi zlih načrtov, po mojem mnenju zgolj dokazuje, da noče razumeti različnih kontekstov ali pa jih razlaga poljubno, v skladu s svojimi parcialnimi političnimi oziroma ideološkimi interesi.

Momin Swaitat: Palestino želim praznovati, ne razlagati

Še dodatna napaka je bila, da sem si šel med branjem knjige ogledovat spletne posnetke iz Dženina in širše okolice, da bi si bolje vizualiziral, v kakšni pokrajini se zgodba Susan Abulhawa dogaja, pri tem pa sem neizogibno naletel na skupke vizualnih pričevanj o rabotah judovskih nezakonitih naseljencev, ki s strastjo in okrepljeni z bagri tik pred pobiranjem plodov uničujejo oljčna drevesa palestinskih kmetov in jih to, sodeč po njihovih zmagovitih in vročičnih nasmehih, zelo zabava. Je to vse, kar zna pokazati tako imenovano izvoljeno ljudstvo, sem pomislil, in si odgovoril, da nikakor ne, še precej drugače se znajo lotiti in lotevati Palestincev, posnetki kredibilnih virov dajejo vedeti in videti, kako nasilno se večinoma vedejo do njih.

V slovenskem vetu v Bruslju bi na prvi pogled zlahka lahko videli zgolj strinjanje s takim početjem, torej s tistim, kar so v skupni izjavi pred dnevi obsodile različne države, najprej Združeno kraljestvo, za njim pa Kanada, Francija, Danska, Španija, Finska, Irska, Islandija, Norveška, Poljska, Portugalska in Švedska, oznanile so namreč namero uvesti omejitve trgovanja z blagom iz naselij, ki so po mednarodnem pravu nezakonita. Britanski zunanji minister je dejanja izraelske države na Zahodnem bregu strogo obsodil in z jasnimi besedami povedal, da so naseljenski teroristi tam zagrešili etnično čiščenje.

Tretjina naseljencev na Zahodnem bregu iz ideoloških, nacionalističnih razlogov, cilja, da bi se znebili Palestincev, FOTO: Mussa Qawasma/REUTERS

Na tem koncu sveta zadeve na Zahodnem bregu vidijo povsem drugače, podpredsednik slovenske vlade je, kot so poročali na spletni strani nacionalne radiotelevizije, ta teden sprejel predsednika regionalnega sveta Samarije, kot del Zahodnega brega imenujejo v Izraelu, in zatrdil, da si delimo skupne vrednote in smo s Samarijo solidarni. Je mogoče biti bolj jasen? V čigavem imenu je podpredsednik uporabil množino, v strankarskem, koalicijskem, vladnem? V mojem imenu vsekakor ne – in po protestu na Dimičevi ta teden domnevam, da ne morem biti edini. In kaj je vrednota? Pobijanje v Gazi in na Zahodnem bregu, v Libanonu, Siriji? Kraja palestinskih kmetij in uničevanje pridelkov? Onemogočanje vsaj minimalnih možnosti za rešitev v okviru dveh držav? Prisilno izseljevanje? Je vrednota vse tisto, kar je zdajšnji slovenski zunanji minister lahkotno poimenoval »ustvarjeni narativi«, »vrednostne sodbe« in »inflacija izjav«, a gre v resnici za 73.670 ubitih, od tega 21.500 otrok? Je vrednota klanjanje vojnim zločincem? Je vrednota normaliziranje genocidnih dejanj? Je dober sodobni Slovenec po novem sionist? Preveč vprašanj brez odgovorov.

Mesto potrebuje Palestinsko ulico. In Trg Jicaka Rabina in Jaserja Arafata

Več kot desetletje bo tega, kar je sodobni izraelski zgodovinar Ilan Pappe med obiskom v Ljubljani opozoril na to, da sionisti Palestince označujejo za demografsko grožnjo, češ da ogrožajo judovski značaj Izraela in da je zato velika naloga naseliti v Palestini čim več Judov z vsega sveta. Zahodni breg je idealna lokacija zanje, tretjina naseljencev je tam iz ideoloških, nacionalističnih razlogov, cilja, da bi se znebili Palestincev, niti najmanj ne zanikajo, prav ogabno pa je na spletnih posnetkih videti, da z gorjačami nekaznovano udarjajo po ograjah palestinskih domov celo desetletniki. Izraelska vojska vse to opazuje in ne naredi nič.

Izraelski priseljenci oblegajo palestinsko vas, družine brez hrane in vode

Iz dejstev, ki jih ni mogoče ovreči, z nikakršno zapleteno politično alkimijo ali leporečjem ministrstva resnice ni mogoče potegniti podobe resne, zaupanja vredne podalpske članice evropske družine. Dostojanstva, sočutja, sramu in kredibilnosti v risu sedanje slovenske oblastne garniture po mojem mnenju ni več najti, tisto, čemur smo nekdaj preprosto pravili moralni kompas, jih je zapustilo, očitno preprosto ne obstaja več, gre za iskanje tako imenovane dodatne vrednosti, pri čemer je načelno podpiranje h genocidu nagnjenih politikov zgolj poveden, a pravzaprav nepomemben okrasek.

Nerazumno postavljen datum odpiranja izraelskega veleposlaništva v Ljubljani je zgolj okoren signal, ki daleč naokrog sporoča, da sedanjim tukajšnjim politikom servilnost ni tuja. Novo obliko zunanje politike je, kot se verjetno marsikdo spominja, napovedalo dejanje, storjeno dvajset minut po potrditvi zdajšnje vlade – s pročelja vladne stavbe je izginila palestinska zastava, poleg državne in evropske je bilo dovoljeno plapolati le še ukrajinski. Pot se je tako začela.ž

***

Igor Bratož

Stališča, izražena v pismu, so stališča avtorja in ne nujno uredništva Dela. Za vsebino pisma v celoti odgovarja avtor.