Zapravili 230.000 evrov, dobili prazen nič

O zavoženem projektu Cerarjeve vlade.
Objavljeno
06. december 2018 05.00
Posodobljeno
06. december 2018 05.00
S tem, da je politika stroki diktirala način in tempo reševanja programa zdravljenja otrok s prirojenimi srčnimi napakami, se mnogi niso strinjali, a so v strahu za službe podlegli. FOTO Jure Eržen
Z odstopom kirurga Igorja Gregoriča, gonilne sile Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni (NIOSB), se je končala pravljica, ki jo je napisala Cerarjeva vlada. Sklep o ustanovitvi inštituta je podpisala takratna generalna sekretarka Lilijana Kozlovič, nad procesnimi dejanji, povezani z njegovim zagonom, je bedela ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc.
Danes, ko je znano, da se je NIOSB sesul v prah, bi moral kdo od odgovornih stopiti pred javnost, vrniti zapravljenih 230.000 evrov ali se najmanj opravičiti davkoplačevalcem in staršem, ker jim je vzbujal lažno upanje. A zakaj bi se izpostavljal in storil to, česar mu ni treba? V sklepu o ustanovitvi inštituta odgovornost namreč ni opredeljena. Nikjer ni člena, ki bi navajal, kdo in kako bo kaznovan, če bo projekt, ki ga je prejšnja vlada celo označevala za prednostnega, propadel.
V domačem gospodinjstvu veste, da boste morali denar, ki ste si ga izposodili za gradnjo hiše, vračati, pa če jo postavite ali ne. Zato naredite vse, da gradnja uspe in da zapravite čim manj. Če bi ta logika veljala tudi za uradnike pri vodenju državnih projektov, bi imeli danes pod Karavankami najmanj šestcevni predor, do Kopra bi peljala pettirna železnica in tudi NIOSB bi obstal oziroma deloval že 1. julija. Njegove vzpostavitve bi se lotili premišljeno in odgovorno, ne pa »šalabajzersko« na način, ki je omogočil, da so tuji zdravniki – ki jih je povabil inštitut – v ljubljanskem kliničnem centru lahko delali, še preden so preverili verodostojnost njihovih življenjepisov.
S tem, da je politika stroki diktirala način in tempo reševanja programa zdravljenja otrok s prirojenimi srčnimi napakami, se mnogi niso strinjali, a so v strahu za službe podlegli. Tako je nekdanji direktor kliničnega centra na polovici poti v Italijo, ko je že skoraj podpisal pogodbo o sodelovanju s tujim centrom, celo obrnil avtomobil. Poklicala ga je namreč ministrica in podpis pogodbe preprečila, saj je že imela načrte z inštitutom. Pri njih je vztrajala, čeprav takrat za to ni bilo strokovnih razlogov. Poznavalci pravijo, da so jo vodile vplivne maščevalne sile iz ozadja. Želele so se znebiti tistih, ki so opozarjali na sistemske in druge napake v ljubljanskem kliničnem centru, pri čemer jim je ustanovitev inštituta služila zgolj kot slepilni manever. Danes lahko priznamo, da se je odlično obnesel. Zdravniki, ki so opozarjali na probleme, v inštitut niso bili vabljeni, zato so si zaposlitve poiskali drugje, za piko na i pa je moral poraz priznati še Gregorič, soavtor mednarodnega poročila o otroški srčni kirurgiji, ki je razkrilo boleče pomanjkljivosti v kliničnem centru in prst uperilo v odgovorne.
Z inštitutom sta bili torej ubiti dve muhi na en mah. Komu mar, da so za to zapravili več tisoč evrov. Pomembno je, da je spet vse po starem! Ob tem pa celo minister za zdravje Samo Fakin izjavi, da je bila ustanovitev inštituta morda tista spodbuda, ki so jo zaposleni v kliničnem centru potrebovali, da premislijo in naredijo nov projekt in nov program. Draga spodbuda, ni kaj!