Zaušnica mračnjaštvu

Del milenijcev, predstavnikov generacije Erasmus, ki od blizu pozna svobodomiselnost londonskih, berlinskih, madridskih, amsterdamskih ... ulic, svojih korenin gotovo ne želi pognati v nazadnjaškem močvirju.
Objavljeno
09. oktober 2018 07.50
Posodobljeno
09. oktober 2018 08.40
S prižnic so udeležbo na referendumu pogojevali z izkazovanjem vere, manjkalo ni propagande o kraji otrok heteroseksualnim parom in izmišljenih likov na pamfletih, ki so govorili o grozotah odraščanja v istospolnih družinah. Foto: Inquam Photos/Reuters
Ciniki bi rekli, da predstavniki spolnih manjšin v Romuniji na referendumu ta konec tedna niso mogli izgubiti ničesar. Ustavna prepoved istospolnih porok, ki so jo predlagala skrajno konservativna gibanja, ne bi prinesla sprememb, saj te pod Karpati že zdaj niso dovoljene, enako velja za civilne zveze. A bi ustavne reforme, s katerimi bi zakon namesto spolno nevtralne zveze med »zakoncema« redefinirali v zvezo med »moškim in žensko«, še dodatno zacementirale brezpravnost gejev, lezbijk, biseksualcev in transspolnih oseb.

Ko je vse kazalo, da se bo v Romuniji še bolj zmračilo, je v nedeljo zvečer državna volilna komisija sporočila, da referendum ni uspel. Čeprav so predlagatelji s podporo vladnih strank, medijev in Cerkve pod sloganom »Ubranimo romunske otroke« naredili vse, da bi na volišča pritegnili čim več ljudi, je svoj glas oddala le petina volilnih upravičencev. Krepko manj od potrebnih 30 odstotkov.

Rezultat je bil za nevladnike in skupnost LGBT+ veliko presenečenje. Napovedovala se je prepričljiva zmaga skrajno konservativne in včasih zelo homofobne Koalicije za družino, ki jo podpira vplivna Romunska pravoslavna cerkev in ki ji je za razpis referenduma uspelo zbrati tri milijone podpisov (šestkrat več, kot je bilo potrebno).

Kampanja je bila umazana, dovoljena so bila skoraj vsa sredstva, temeljila je na manipulacijah, lažeh in stereotipizaciji manjšine. S prižnic so udeležbo na referendumu pogojevali z izkazovanjem vere, manjkalo ni propagande o kraji otrok heteroseksualnim parom in izmišljenih likov na pamfletih, ki so govorili o grozotah odraščanja v istospolnih družinah. Oblast pa je, da bi svoj glas oddalo dovolj ljudi, referendum precedenčno podaljšala na dva dni in kvorum s 50 znižala na 30 odstotkov.

Presenetljivi poraz koalicije je nazadnje zaušnica mračnjaštvu, ki se ne želi ustaviti le pri izključevanju skupnosti LGBT+, ampak hoče svojo agendo razširiti še na omejevanje pravice do izbire in diskriminacijo neporočenih parov.

Kljub dobri novici iz Bukarešte pa skupnost LGBT+ v Romuniji, ki je homoseksualnost dekriminalizirala šele leta 2001, ostaja marginalizirana. Njeni člani so (pre)pogosto tarče sovražnega govora in diskriminacije. Kampanja je, kot opozarjajo nevladnki, verbalne pa tudi fizične napade še okrepila. A Romunija pri tem ni osamljena, s podobnimi tegobami se LGBT+ skupnost srečuje tudi v drugih – predvsem novih – članicah EU.

Tako kot se vzhodna Evropa trudi loviti Zahod po gospodarskih kazalnikih, resda zelo počasi in s strašnim naporom, ima tudi pri spoštovanju spolnih in drugih manjšin pred seboj še dolgo pot. Tudi na ta vidik bi krojači političnega in družbenega življenja morali misliti, ko govorijo o begu možganov. Del milenijcev, predstavnikov generacije Erasmus, ki od blizu pozna svobodomiselnost londonskih, berlinskih, madridskih, amsterdamskih ... ulic, svojih korenin gotovo ne želi pognati v nazadnjaškem močvirju.
Povezane vsebine