Tiskane izdaje
Tarča novega morilskega pohoda samooklicane Islamske države bi bila težko bolj natančno, bolj cinično in bolj preračunljivo izbrana. Barcelona je eno najbolj odprtih, toplih, svobodoljubnih in strpnih mest na svetu, ki se je nacifašizmu zoperstavilo še preden so oportunistične in okostenele evropske politične elite dojele, kakšnemu zlu so dovolile uiti iz steklenice. Takrat, pred osmimi desetletji, je bilo mesto poraženo – a le začasno. Duša prepišne svobode, ki jo poosebljajo ključni umetniki katalonske prestolnice, se je bojevala naprej.
In po dolgih desetletjih izbojevala vrnitev svetlobe.
Ko se je po Evropi v zadnjih letih na valovih gospodarske krize in cenenega populizma intelektualno in etično omejenih političnih elit začel širiti nov val rasizma in ksenofobije, je Barcelona spet stopila na prve frontne črte boja za človečnost. Postavila se je v bran beguncem, migrantom in različnim ogroženim skupinam ter uničujočim gospodarskim in političnim praksam.
Prebivalci Barcelone so pred dvema letoma za županjo izvolili Ado Colau Ballano, dolgoletno borko za ponižane in razžaljene, eno vodilnih evropskih humanistk – v dejanjih, ne le v retoričnih puhlicah. Njeno izvolitev so starokopitne politične elite doživele kot napad na osebno posest, Ada pa je krenila v neposredno akcijo. Edino, kar v času lokalnega, regionalnega in globalnega spopada za ostanke humanizma sploh šteje.
Barcelona je ponovno postala motnja vseh nasprotnikov in sovražnikov odprte družbe, ki svoje zglede iščejo v mitološki davnini in/ali koncentracijskih taboriščih. Morilci Islamske države so namreč tesni bratje evropskih neonacistov (in obujenih pripadnikov Ku Klux Klana) ter njihovi največji zavezniki, ki drug drugega nezavedno omogočajo, stopnjujejo, spodbujajo, učijo, »radikalizirajo«. Evropske skrajne desničarje od svojih morilskih bratov zares loči le strah pred smrtjo.
Zavezništvo sovraštva, ki deluje lokalno, regionalno in globalno, bo iz dneva v dan le še bolj intenzivno; bolj zavezano svojim temačnim ciljem.
Po dolgih letih aktivno-pasivnega opazovanja širjenja Islamske države po Bližnjem vzhodu je skrajna sunitska milica, ki hkrati deluje kot korporacija in oglaševalska agencija, namreč zelo blizu vojaškega poraza. Kalifat razpada, gospodarji pospešeno iščejo nove tarče in – taktike. Zato so, (v preračunljivi) kombi-naciji, na zelo podoben način morili po Nici, Stockholmu, Berlinu, Londonu in zdaj tudi po Barceloni, evropski prestolnici svobode.
Udarili so tam (in po tistih), kjer so udrihali nacisti; tam, kjer bi radi udarili tudi »originalni« neonacisti. Udarjali bodo še naprej. In to s pomočjo evropskih političnih elit, ki z zapiranjem meja, stražnimi stolpi, bodečo žico, namernim utapljanjem beguncev, ponovnim uvajanjem meja, militarizacijo, »modernimi« koncentracijskimi taborišči, birokratskim izživljanjem nad nedolžnimi, agresivnim ignoriranjem mednarodnih konvencij o človekovih pravicah ter strukturirano razgradnjo vseh ključnih civilizacijskih pridobitev 20. stoletja igrajo igro svojega precej bolj partnerja kot nasprotnika.
Svobodo je mogoče braniti le s še več svobode. Ne glede na ceno.
