Zavihek na drugi hlačnici

Če je uspel dogovor o minah, je treba podpreti tudi prvi globalni sporazum o trgovini z orožjem.

Objavljeno
04. april 2013 22.05
SOMALIA-UN-DEMINING-EOD
Damijan Slabe, zunanja politika
Damijan Slabe, zunanja politika
Odziv generalnega sekretarja Ban Ki Muna na prvi, v marsičem res zgodovinski dogovor, s katerim se nameravajo Združeni narodi končno lotiti povsem nenadzorovane svetovne trgovine s klasičnim orožjem, je bila evforična: »Zmaga za vse ljudi sveta.«

Simbolično morda res. Pomenljivo bi lahko bilo že dejstvo, da je za prepoved prodaje orožja vojnim zločincem, diktatorjem, ki obračunavajo z lastnim ljudstvom, teroristom in vsem, ki orožje zlorabljajo za kršenje človekovih pravic, glasovalo kar 154 članic OZN, da se jih je vzdržalo le 23 (skupaj z Rusijo in Kitajsko) in da so bile proti samo take tri (Sirija, Severna Koreja in Iran), ki so že s svojim nasprotovanjem pokazale, da je sporazum uperjen v pravo smer.

Če dodamo še praktično izkušnjo in se tudi zaradi današnjega svetovnega dne proti pehotnim minam spomnimo, kako skromno se je pred petnajstimi leti začel edini mednarodno uspešen slovenski zunanjepolitični projekt, bi morda lahko celo pritrdili evforiji Ban Ki Muna. Konvencije iz Ottawe resda še do danes niso podpisale vse članice OZN, toda v svetu ni več države, ki bi si upala javno zagovarjati proizvodnjo in uporabo orožja, katerega učinke simbolizira zavihana hlačnica.

Za sporazum o globalnem nadzoru nad trgovino z orožjem bi lahko veljalo nekaj podobnega. Gre za pomemben korak, ki pa je komaj tisti prvi na zelo dolgi poti do morda nekoliko bolj poštenega ravnanja v tako umazanem poslu, kot je svetovna trgovina s smrtjo. Prva in najbolj kritična točka sporazuma seveda niso tiste tri države, ki so glasovale proti in so jih vsi zmerjali, ampak one tri, ki si v svetovnem merilu vzamejo levji delež približno 70 milijard dolarjev vrednega posla. Pri tem je treba biti skeptičen tako do Rusije in Kitajske, ki sta se pri glasovanju vzdržali in si vzeli pravico, da se sporazumu morda pridružita v enkrat v prihodnje, kot do Združenih držav, ki so sporazum sicer podpisale, kar se pod Bushem mlajšim ne bi moglo zgoditi, vendar nihče ne ve, ali ga bo Baracku Obami uspelo spraviti skozi ratifikacijsko proceduro.

Druga vsem jasna pomanjkljivost sporazuma je dejstvo, da ga bo treba še v marsičem doreči. Pri tem vprašanje, kdo je tisti, ki s prodajami orožja krši človekove pravice (je bil to samo Bush v Iraku ali sta to tudi Obama v Afganistanu in Putin v Siriji, Kitajci pa v Severni Koreji), sploh ni edino še povsem nedorečeno. Tretja pomanjkljivost je seveda nadzor, kajti letno poročilo Združenim narodom o vseh izvedenih orožarskih poslih je daleč od učinkovitega nadzora, kaj šele sankcioniranja kršiteljic.

Vseeno pa velja, da je treba še tako majhen korak OZN v boju s trgovino z orožjem z vsemi silami podpreti. Pri tem kaže, podobno kot v skoraj že dobljeni bitki z umazanimi minami, optimistično upati, da svoje lahko prispeva tudi moralni pritisk velike večine podpisnic, zaradi česar sporni orožarski posli v prihodnje vsaj politično in moralno ne bodo več sprejemljivi. Morda bo uspelo svetu na tak način – če zaradi drugega ne, pa zato, ker se veliki tako ali tako poslavljajo od klasičnih orožij – v prihodnjih petnajstih letih narediti prvi zavihek tudi na drugi hlačnici.