Zdrava pamet

Verjetno se strinjamo, da je včasih kakšno stvar težko videti. Da je težko uvideti njeno bistvo, spregledati srž problema, ki jo obdaja, da je tako rekoč nemogoče najti ključni imperativ za njegov obstoj pa tudi za njegovo (ne)rešitev.

Eden takšnih problemov so zagate medicine z zdravili. Pri iskanju pomoči bolnikom z boleznimi, za katere raziskovalci še niso našli pravega zdravila, je zgodovina popisala skladovnice dokumentacije, a oči še naprej ostajajo uprte v prihodnost. V obete. V prijeme, ki prinašajo (od)rešitev. V novosti, ki lahko rešijo življenje. V inovativna, biološka zdravila. Ta so tako draga kot dragocena. Za bolnika in njegovega zdravnika so podaljšana roka za uresničevanje nekoč nemogočega, rešujejo življenja bolnikom, ki so niti ne tako dolgo nazaj skupaj z diagnozo dobili tudi pojasnilo o še neobstoječem zdravilu, kar je v trenutku zabrisalo sleherno sled upanja in verjetja v moč življenja. Za plačnika pa so ta zdravila čedalje težje obvladljivo finančno breme, ki mu tudi z blaginjo blagoslovljene države niso (več) kos. Ali pa mu ne bodo več dolgo.

Takšno stanje, katerega utrip narekujejo varčevalni ukrepi - te akterji v slovenskem zdravstvu že nekaj časa okušajo kot poskusni zajčki, ki pa se s tako nevzdržnim stanjem vse težje in vse manj strinjajo -, ne ponazarja le ogroženosti bolnikov, ampak je posredno ogrožena tudi kakovost dela v sferi zdravstvenega varstva. Zaradi zastojev in ovir, ki se neovirano pojavljajo pri oskrbi obolelih.

Nekaj jih opisujemo v današnjem Zdravju; razgrinjamo ne resničnostno, ampak boleče resnično zgodbo o bioloških zdravilih. O vse prej kot sveti trojici zdravil za zdravljenje vlažne degeneracije makule, kjer eno zdravilo od drugih dveh opazno odstopa. Ne po varnosti, ne po kakovosti, ne po učinkovitosti, ampak po - 20-krat nižji ceni! Ta eklatantni primer še vedno neunovčene možnosti za iskanje enormnih prihrankov v sistemu je toliko bolj izstopajoč v svoji nedopustni kontradiktornosti: proizvajalec, ki je zdravilo že registriral za zdravljenje raka, ga preprosto noče registrirati tudi za zdravljenje ogroženega vida.

Po drugi strani pa se slovensko zdravstvo (še vedno) srečuje z dilemami, ki spremljajo enega od sistemskih varčevalnih ukrepov - uvajanje sistema terapevtskih skupin zdravil. Napovedi so spodbudne, pomisleki nadvse resni. Združenja bolnikov opozarjajo na slabše sodelovanje bolnikov pri zdravljenju, ki za seboj, dokazano, potegne bistveno večjo zbolevnost in tudi umrljivost, medtem ko plačnik, zavod za zdravstveno zavarovanje, ugotavlja, da so pri uvedbi tega ukrepa samo pri statinih v kratkem času dosegli prilagoditev najvišji priznani ceni izbranega zdravila v tej skupini. Tako sicer predvidena doplačila za druga tovrstna zdravila niso potrebna, prav tako ne menjave zdravil.

Bo tako pri zdravilih za vse skupine bolezni? Morda. Težko. Upajmo. Toda, kakor koli že se bo izšla zakonsko narekovana računica plačnika, ne smemo pozabiti, da zdravila iz terapevtskih skupin med seboj niso zamenljiva. In da njihova zamenjava pri bolniku lahko povzroči konkretne težave. Med drugim slabše sodelovanje pri zdravljenju - pri čemer se že dolgo ve, da je polovica smrti, povezanih z zdravljenjem z zdravili, posledica prav njihovega nepravilnega jemanja.

O neželenih učinkih zdravil je že kar nekaj znanega. Z neželenimi učinki varčevalnih ukrepov nas bo seznanila bližnja prihodnost. Vsi si želimo, da bi bila ta čim bolj prijazna. Zato je tem manj razumljivo, zakaj v odločanje o tako korenitih posegih v zdravljenje niso bistveno bolj vpeti glavni akterji: tisti, ki zdravljenje predpišejo. Bi bilo to tako skregano z zdravo pametjo?