Zdravništvo je naveličano čakanja na politiko
Pod okriljem zdravniške zbornice so zdravniki preskočili čakanje na nove politične poteze in se postavili v vlogo pripravljavca zakona.
Odpri galerijo
Bo zdravnikom uspelo izprazniti čakalnice? FOTO: Roman Šipić/Delo
Tako pri prvih pregledih kot pri terapevtsko-diagnostičnih storitvah se je 1. novembra 2019 v primerjavi z istim dnem leta 2018 skupno število čakajočih povečalo. Pri pregledih za 10,5 odstotka, pri drugih terapevtsko-diagnostičnih storitvah pa za 12 odstotkov, kaže poročilo Nacionalnega inštituta za javno zdravje.
Pacienti so naveličani. Koliko jih ne bo dočakalo pravočasne obravnave? Koliko od njih bo zaradi prepozne obravnave utrpelo dolgoročne posledice? Za koliko denarja bo prikrajšana zdravstvena blagajna, ki krije bolniške odsotnosti, daljše od trideset dni, te pa so v marsikaterem primeru povezane tudi z dolgimi čakalnimi dobami?
Politika je za skrajševanje čakalnih vrst sprejela že nekaj ukrepov, kjer pa večjega učinka, razen tega da je denar za opravljanje dodatnih programov, ki niso bili realizirani, celo ostajal, ni bilo.
Ker so tarča nezadovoljnih ljudi predvsem zdravniki, so se ti, potem ko politika ni učinkovito opravila svojega dela, odločili ukrepati sami. Pod okriljem Zdravniške zbornice Slovenije so preskočili čakanje na nove politične poteze in se postavili v vlogo pripravljalca zakona. Napisali so predlog interventnega zakona, s katerim bi stabilizirali delovanje javnega zdravstvenega sistema. V njem so se zavzeli, da bi storitve, na katere se čaka nedopustno dolgo, za določen čas lahko opravljali vsi izvajalci zdravstvenih storitev – tudi zasebniki, zdravniki pa bi lahko pridobili status neodvisnega ponudnika zdravniške službe (svobodnega zdravnika), ki bi jim omogočil opravljanje dodatnega dela, o čemer bi se z izvajalci zdravstvene dejavnosti prosto dogovarjali.
Zdaj bodo nekateri na račun omenjenega predloga zbirali politične točke, kresala se bodo mnenja. Slišati bo očitke, češ da zdravniške ideje ne pomenijo nič drugega kot privatizacijo zdravstva, vrste pa bodo ostajale oziroma se daljšale. Upamo si trditi, da je vsakemu od tistih, ki stojijo v njih, malo mar, ali je zdravnik, ki jih bo pregledal, zasebnik ali zaposlen v javni zdravstveni mreži. Pomembno je zgolj, da je dober strokovnjak, do katerega čakajoči hitro lahko pride in se reši težav.
V zdravstvu smo dosegli točko, ko brez temeljitih sprememb v sistemu ne bomo dosegli premikov na bolje. Kje so spremembe mogoče in kako jih je mogoče izvesti, pa gotovo dobro vedo ljudje iz prakse. In zdaj so prav ti ponudili rešitev, politični odločevalci pa bodo morali nositi odgovornost, če je ne bodo uresničili. Če pa politiki z resornim ministrstvom že zdaj menijo, da z vloženim predlogom ni mogoče skrajšati čakalnih vrst in da je ta za paciente škodljiv, naj na mizo takoj vržejo svoje ideje. Časa za to je bilo več kot dovolj.
Pacienti so naveličani. Koliko jih ne bo dočakalo pravočasne obravnave? Koliko od njih bo zaradi prepozne obravnave utrpelo dolgoročne posledice? Za koliko denarja bo prikrajšana zdravstvena blagajna, ki krije bolniške odsotnosti, daljše od trideset dni, te pa so v marsikaterem primeru povezane tudi z dolgimi čakalnimi dobami?
Politika je za skrajševanje čakalnih vrst sprejela že nekaj ukrepov, kjer pa večjega učinka, razen tega da je denar za opravljanje dodatnih programov, ki niso bili realizirani, celo ostajal, ni bilo.
Ker so tarča nezadovoljnih ljudi predvsem zdravniki, so se ti, potem ko politika ni učinkovito opravila svojega dela, odločili ukrepati sami. Pod okriljem Zdravniške zbornice Slovenije so preskočili čakanje na nove politične poteze in se postavili v vlogo pripravljalca zakona. Napisali so predlog interventnega zakona, s katerim bi stabilizirali delovanje javnega zdravstvenega sistema. V njem so se zavzeli, da bi storitve, na katere se čaka nedopustno dolgo, za določen čas lahko opravljali vsi izvajalci zdravstvenih storitev – tudi zasebniki, zdravniki pa bi lahko pridobili status neodvisnega ponudnika zdravniške službe (svobodnega zdravnika), ki bi jim omogočil opravljanje dodatnega dela, o čemer bi se z izvajalci zdravstvene dejavnosti prosto dogovarjali.
Zdaj bodo nekateri na račun omenjenega predloga zbirali politične točke, kresala se bodo mnenja. Slišati bo očitke, češ da zdravniške ideje ne pomenijo nič drugega kot privatizacijo zdravstva, vrste pa bodo ostajale oziroma se daljšale. Upamo si trditi, da je vsakemu od tistih, ki stojijo v njih, malo mar, ali je zdravnik, ki jih bo pregledal, zasebnik ali zaposlen v javni zdravstveni mreži. Pomembno je zgolj, da je dober strokovnjak, do katerega čakajoči hitro lahko pride in se reši težav.
V zdravstvu smo dosegli točko, ko brez temeljitih sprememb v sistemu ne bomo dosegli premikov na bolje. Kje so spremembe mogoče in kako jih je mogoče izvesti, pa gotovo dobro vedo ljudje iz prakse. In zdaj so prav ti ponudili rešitev, politični odločevalci pa bodo morali nositi odgovornost, če je ne bodo uresničili. Če pa politiki z resornim ministrstvom že zdaj menijo, da z vloženim predlogom ni mogoče skrajšati čakalnih vrst in da je ta za paciente škodljiv, naj na mizo takoj vržejo svoje ideje. Časa za to je bilo več kot dovolj.
